Plošča / Schoolboy Q: Blank Face

+ + + +

Black Hippy je trenutno morda najpopularnejša sodobna raperska ekipa. Za njeno popularizacijo je daleč najzaslužnejši zastavonoša Kendrick Lamar, kredibilnost ali celo ulični ugled skupine pa sta vsaj toliko ali še bolj maslo Schoolboya Q-ja.

Q je največji uličar v kolektivu, že pri dvanajstih se je pridružil zloglasni losangeleški tolpi Crips, kasneje je prodajal crack in travo, kratek čas je bil tudi v zaporu. Že približno deset let svoje ulične dogodivščine redno, tehnično elegantno in lirično žmohtno prevaja v raperska besedila, po dveh mikstejpih pa mu je širši, a še vedno podzemni preboj uspel leta 2011, ko je izdal prvenec Setbacks. Potem je dosežke le še stopnjeval. Besedila so bila vse čvrstejša, predlanski album Oxymoron pa je bil našpikan že s prvokategornimi hiti.

A Schoolboy je imel tudi velike težave. Bila so obdobja, ko je prepogosto posegel po zvarku lean, mešanici močnega sirupa proti kašlju in sode. In takoj po izidu zadnje plošče je priznal, da je glasbeno na psu. Ko se je lotil novega projekta, je bil material tako zamorjen in brezvezen, da je vse skupaj preprosto vrgel v smeti. Potem se je le zbral, »sladkobni sirup« pustil pri miru ter posnel najbolj zaokrožen in celovit album doslej.

Blank Face prinaša nekoliko nepričakovan obrat. Je album brez klasičnega hit singla in brez večjih ambicij, da bi ga roštiljali po radijskih postajah. A je hkrati prepričljiv revival, oživljanje, suverena demonstracija ter sodobna adaptacija gangsta rapa z zahodne obale ZDA, katerega vrhunec, pa tudi zaton smo spremljali vsa devetdeseta leta. Glavno stičišče so zgodbe z ulic South Centrala, pregovorno najzloglasnejše soseske Los Angelesa, ki je postala kultna zaradi številnih filmov, kot sta Colours in Boyz n the Hood. To je predel, o katerem anekdot ne zmanjka. In tam je odraščal tudi Q.

Besedila na novem albumu so eksplicitno samoraziskovalna, zaradi precejšne minutaže pa celo preveč tematsko enotna. Blank Face je retrospektivno postdepresivni album, osebnoanalitičen pogled čez ramo na sranje, ki se je dogajalo vse od obdobja Q-jevega odraščanja. Zdaj, ko ni več v meglici zadetosti. Vendar album ni prav nič optimističen, k temu pripomorejo tudi pretežno čudaške, zvite in psihedelične podlage. Za te so poskrbeli stilsko precej različni producenti in zvočna kompaktnost albuma je tako poseben dosežek. Ne manjka niti kupček gostov, med katerimi se najbolje odrežejo starosta gangsterskega sloga E-40, mladenič Vince Staples in junak novega soula Anderson .Paak, daleč najslabše pa ihtavi Kanye West.

Blank Face je sijajni presek uličnega pripovedništva, ki se lahko pohvali s prvovrstno tehnično platjo, kar zadeva rapanje in tudi produkcijo. In je dokončna uveljavitev Schoolboya Q-ja kot prepričljivega glasbenika in skoraj popolnega antipoda dostopnejšemu Kendricku Lamarju v ekipi Black Hippy. Eden letošnjih vrhuncev ameriške raperske prve lige.