Film / Komuna

Kollektivet, 2016 Thomas Vinterberg 

Marcel Štefančič jr.
MLADINA, št. 30, 29. 7. 2016

za -

Zadnji dnevi raja.

ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?


Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay.

Tedenski zakup ogleda člankov
> Za ta nakup se je potrebno .


Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine. Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje.


Marcel Štefančič jr.
MLADINA, št. 30, 29. 7. 2016

za -

Zadnji dnevi raja.

Thomas Vinterberg nam je že v Praznovanju, ki ga je posnel pred skoraj dvajsetimi leti (v okviru asketske Dogme, tako sam ni bil niti podpisan), pokazal, da so rituali – recimo družinska praznovanja, okrogle obletnice – le priložnost, da si ljudje povedo to, česar si sicer – na suho – ne bi.

V Komuni danska zakonca – arhitekt Erik (Ulrich Thomsen) in televizijka Anna (Trine Dyrholm) – podedujeta orjaško vilo (450 kvadratov), ki jo prelevita v komuno (film se dogaja v sedemdesetih letih), v katero se naglo vselijo raznorazni ekscentrični prijatelji: luzer z dvema plastičnima vrečkama (v eni ima oblačila, v drugi levičarsko literaturo), tip, ki ga vržejo iz vsake službe, konfliktna profesorica s sinkom, ki bo umrl do devetega leta ipd.. Sprejmejo hišna pravila, nihče ni šef, vsi perejo posodo, o vsem glasujejo, stalno sestankujejo, vsi plačujejo “kotizacijo”. Po malem izgledajo kot skvoterji, ki odkrivajo direktno demokracijo, po malem pa kot revolucionarji, ki mislijo, da so prišli v prihodnost. Toda ko Erik Anni razkrije, da jo že nekaj časa vara s svojo študentko (lepo, mlajšo, blond), mu prav ta ritualni kontekst komune – revolucije, če smo že ravno pri tem – omogoči, da ločitev izvede brez običajnega sranja in vreščanja, saj to, kar je med njima (zasebno), postane skupna stvar ( javno), ki jo lahko razreši le demokracija, okej, glasovanje o tem, kdo naj se iz te hiše izseli. Kar je kakopak namig, da je od levičarskega raja do resničnostnega televotinga – od utopije do deziluzije, od subverzivnega eksperimentiranja do rutinske monotonije, od emancipacije do libertarne depresije – običajno le korak. (Kinodvor) 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek:


Preberite tudi

Naslovna tema

Kje bo volivce iskal Vladimir Prebilič?

Upanje sredice

Teden

V šoli ali doma?

Ustavno sodišče potrdilo ustavnost zakonskih sprememb pri urejanju šolanja od doma

Kultura

»V Ljubljani se dogaja to, kar opažam povsod po Evropi«

Vincenzo Latronico, italijanski pisatelj, avtor svetovne uspešnice Popolnosti, o Berlinu nekoč in danes, gentrifikaciji, normativnem seksu, izgubljenem evropskem projektu in pomenu skupnosti