Kdo je nasilen?

Kdor bere površne medijske zapise ali posluša neuke politike z jasno politično agendo, bo hitro sprejel tezo, da je današnji islam največja grožnja svetovnemu miru in civilizaciji človekovih pravic, kakršno naj bi poznali na Zahodu. Kot vedno pa površne zaključke sklepajo tisti, ki so nevedni, in tisti, ki namenoma zavajajo. Ni res, da je islam kot religiozno gibanje sam po sebi nasilen idejni sistem, ki želi dominirati svetu; ima svoje težave, povezane z odnosom do modernosti, skuša se reformirati, a izhodiščna ideja Korana ni nasilje. Prav tako ni res, da so teroristični napadi, četudi storjeni z besedami preroka na ustih, doktrinarno pogojeni, zapovedani z domnevnim božjim ukazom.

Tega se recimo, drugače od množice evropskih politikov in nekaterih oznanjevalcev katoliških resnic, zaveda papež Frančišek. Te dni je obiskal Poljsko, državo, ki bi rada pod konzervativno vlado ubranila korenine krščanske Evrope.

Papež je tako dejal, da mu pač »ni všeč govoriti o islamističnem nasilju, kajti vsak dan, ko odprem časopis, vidim nasilje tudi v Italiji: nekdo je ubil zaročenko ali taščo, in to so bili krščeni kristjani«. Šel je celo dlje: ni prav, če trdimo, da je islam nasilna religija. »Tega ne moreš reči, kot tudi ne moreš reči, da so vsi kristjani fundamentalisti. Tudi pri nas jih je nekaj, vse religije imajo takšne majhne skupine.« Beseda fundamentalizem, kot jo razumemo danes, ima krščanski izvor. Borci za čisto vero so se pojavili v ZDA pred 100 leti kot odgovor na pojav moderne družbe, na novo razumevanje Biblije kot zbirke alegoričnih mitov in pripovedi, iz katerih naj bi bilo treba izluščiti prave verske resnice. Nekateri so imeli na Biblijo liberalen, drugi konservativen, ortodoksen pogled. V tistem času je kot odgovor na neskladja v interpretacijah nastala debela zbirka esejev v dvanajstih delih, natisnjenih je bilo več kot 3 milijone izvodov, t. i. Fundamentov, ki naj bi pojasnjevali, kakšna je prava, čista vera. To naj bi bili temelji oz. fundamenti Kristusovega nauka.

Religiozna gibanja imajo različne vernike; med njimi so tudi taki, ki zapisane besede berejo in razumejo dobesedno ter so za uveljavljanje lastnega razumevanja sveta pripravljeni ubijati. A religija je zgolj izgovor – nasilja in terorizma pač ni mogoče pojasniti zgolj skozi prepoznavanje popačenih religioznih identitet. Tega se zaveda tudi papež. »Zdaj bom rekel nekaj, kar bi lahko bilo nevarno ... Toda ko postavimo v središče svetovne ekonomije boga denarja in ne človeka, je to že prvi terorizem. Pregnali smo čudo stvarstva in v središče postavili denar. To je prvi temeljni terorizem. Razmislimo o tem.« Papež Frančišek ni enak papežu Urbanu II., ki je pred 1000 leti v koncilu v Clermontu z vzklikom »Deus Vult«, tako hoče bog, sprožil prvo križarsko vojno. Frančišek je osebno sprejel muslimanske begunce, ne uporablja besed križarska vojna ali džihad. Vendar ni nezmotljiv. Po umoru duhovnika v Franciji je dejal, da je svet v vojni. Ne bo držalo, umor katoliškega duhovnika je bil zločin, a kljub terorističnim napadom je današnja Evropa varnejša od Evrope pred nekaj desetletji. Vojna je nekje drugje, vojna je v Siriji, v Iraku, ima religiozno ozadje, poteka med suniti in šiiti, res pa je, da so jo pomagali zanetiti Zahodnjaki.

Žal je papežev poziv k miru osamljen. Ni edini religijski voditelj, ki poziva k miru, večji problem je, da njegovi sekularni nasledniki, politiki, ki vodijo države, tega poziva ne slišijo in ne razumejo. Ne samo voditelji močnih držav, tudi poljski politiki, ki nad besedami Frančiška o razumevanju drugačnosti niso bili navdušeni. Danes ne poteka vojna med religijami, zgolj med interesi, ki se uresničujejo na nasilne načine.