Zvezdne steze: Onkraj

zadržan +

Let’s make some noise!

Ko gledate Onkraj, tretji del nove serije Zvezdnih stez, se vprašate: koliko napadov na ladjo Enterprise bo še moralo uspeti, preden bodo malega Kirka, malega Spocka in druge “nove menedžerje” zamenjali s sposobnejšimi? Malo verjetno – Zvezdne steze so preveč čistunske, da bi opustile Kirkovo ojdipsko mežikanje očetu, originalnemu kapitanu Kirku.

Še huje: dogajajo se v tako sterilnem okolju (utopija pač), da kar kličejo “potlačeno” umazanijo – mutantskega, pošastnega, megalomanskega, intergalaktičnega diabolika, ki ni sposoben uničiti le sveta, temveč kompletno vesolje, z vsemi bližnjicami skozi prostor in čas vred.

Toda ko se ta umazanija pojavi (tokrat je to Krall, ki ga igra Idris Elba), postanejo Zvezdne steze neločljive od superjunaških blockbusterjev – akcijski prizori so tako utrudljivi in nenapeti kot v Fantastičnih štirih, finalni obračun z diabolikom je tako razvlečen kot v filmu Batman proti Supermanu, “prežarčenje” pa itak izgleda le kot superjunaški “dar” (stripovski liki, ki so se sposobni teleportirati, so dolgčas), kar je nerodno, če pomislite, da v naslovu najnovejših Zvezdnih stez stoji tudi besedica Onkraj, ki kapitanu Kirku (Chris Pine), poveljniku Spocku (Zachary Quinto), poročnici Uhura (Zoë Saldana), Scottyju (Simon Pegg) in ostalim pilotom Federacije obljublja zbližanje z nečim originalnim, unikatnim in nepredvidljivim, ne pa z digitalnim pompom superjunaških blockbusterjev (sci-fi bi lahko vendarle več tvegal!), ki mu Justin Lin doda tudi nekaj kinetičnega dirkaškega kaosa Hitrih in nevarnih in breztežnostnega humorja Varuhov galaksije, saj debate o “nelogičnem strahu pred smrtjo,” ki nas ohranja pri življenju, in “nemogočem”, ki nas navdaja z upanjem, potrebujejo veliko trušča, kimanja timskemu delu in tipično ameriške junaške alergije na zgodovino.