Flowdan: Disaster Piece

+ + +

Čas, ko priljubljenost grima na Otoku naglo narašča in Wiley, Dizzee Rascal, Stormzy in Skepta s svojimi hiti mešajo štrene tudi na mainstreamovskih lestvicah, se zdi kot nalašč za izid drugega albuma londonskega emsija Flowdana. Po svoje zato, ker bi bilo prav, da enega najprepoznavnejših glasov britanskega urbanega podtalja naposled spozna širše občinstvo. Še bolj pa zato, ker se Flowdan vsaj v delu skladb nasloni prav na vzpon grima v mainstream. Po njegovem mnenju ni dileme – grime sodi v klubsko podtalje, na ulico, k pravim fenom, ne pa k trendovskim glasbenim rekreativnežem.

Ker gre za enega pionirjev grima, ki je smernice tega, še ko je bil član legendarnega Wileyjevega kolektiva Roll Deep, postavljal že na začetku novega tisočletja, verjetno ve, o čem govori. To je pravzaprav jasno že iz pogleda na njegovo diskografijo. V petnajstih letih snemalne kariere je res izdal samo dva solistična albuma, toda z vrsto zanimivih (vokalnih) gostovanj je bil zraven pri zametkih tega, kar sta pozneje postala grime in dubstep. Največje pozornosti je bilo deležno njegovo pajdašenje z elektronskim dubovskim posebnežem The Bugom, s katerim sta se sicer znašla le na obronkih obeh žanrov. Ne zato, ker ne bi posnela klubskega hita, pač pa zato, ker sta raje, kakor da bi se prilagajala žanrskim pravilom, iskala nove poti mimo teh pravil.

Na novem albumu je Flowdan zdaj bolj tipično grimovski. Najbrž ne toliko, ker bi mu zmanjkalo zamisli ali poguma, pač pa preprosto zato, ker je znotraj vzpostavljenih aktualnih grimovskih smernic našel motiv za to, da pove, kaj se mu zdi (z žanrom) prav in kaj narobe. Tu se znajde na strani tistih, ki se trudijo ohraniti njegovo izvirno sporočilo. In pri tem je zelo dosleden. Čeprav bi se lahko odločil in k ustvarjanju albuma povabil zvezdniške sodelavce, je raje izbral vsaj za zdaj razmeroma neznane producente, učinek pa je dvojen. Glasba z bolj basovske strani grima ima nekaj svežine že zato, ker vsak od producentov s sabo prinaša svoje specifike. Hkrati na plošči manjka kak izrazit hit, s katerim bi si Flowdan morebiti razširil občinstvo.

Vprašanje je seveda, ali je to sploh bil njegov vzgib. Zdi se namreč, da je album posnel predvsem za tisto najožjo grimersko skupnost, ki vsak poskus spogledovanja z mainstreamom ostro obsodi. Poslušalci, ki se s tem ne obremenjujemo, bomo kakšno novost zato laže našli pri Wileyju, Stormzyju ali Skepti. Pri tistih, ki jim grime pomeni način življenja, pa bo plošča Disaster Piece najbrž okrepila upanje, da se bo podtalna scena kljub vse pogostejšemu spogledovanju z ameriškim hiphopom in hitmejkerstvom vendarle ohranila.