Begunska reprezentanca

usra Mardini je osemnajstletna plavalka iz Sirije. Ko je v tej državi izbruhnila državljanska vojna, je v Damasku trenirala v bazenskih dvoranah, katerih strope so uničile bombe. V porušenih dvoranah je plavala vse do lanskega avgusta, ko je življenje v Damasku postalo prenevarno.

Tedaj je s sestro Sarah preko Libanona pobegnila v Turčijo, tam pa sta se skupaj z osemnajstimi drugimi begunci vkrcali na napihljiv čoln, sicer primeren le za šest oseb. Sredi Egejskega morja je motor odpovedal. Sestri sta se še z dvema beguncema, ki sta znala plavati, spustili v vodo in tri ure, privezani z vrvjo, potiskali čoln do grškega otoka Lezbos. Yusra, ki je s plavanjem rešila sebe in 18 ostalih beguncev, je nato po balkanski begunski poti dosegla Nemčijo. Novi dom je našla v Berlinu in se pridružila plavalnemu klubu Wasserfreunde Spandau 04. Trener

Sven Spannekrebs je zaznal njen talent in jo začel pripravljati za prihodnje olimpijske igre v Tokiu.

Toda Yusra Mardini že nastopa na igrah v Riu de Janeiru. Je namreč ena izmed desetih športnikov in športnic, izbranih v ekipo športnikov beguncev, ki nastopajo pod olimpijsko zastavo. Med športniki begunci so še štirje tekači iz Južnega Sudana, eden iz Etiopije, dva judoista iz Demokratične republike Kongo in poleg Mardinijeve še plavalka iz Sirije. »S svojo udeležbo bodo opozorili svet na razsežnost begunske krize. Poslali bodo tudi opozorilo mednarodni skupnosti, da so begunci naši bratje in bogatijo družbe, v katerih živijo,« je dejal predsednik Olimpijskega komiteja Thomas Bach.

Yusra Mardini je torej vendarle našla novi dom v Evropi in se celo uspela udeležiti olimpijskih iger, žal pa to pred štirimi leti ni uspelo somalijski tekačici Samii Yusuf

Omar. Leta 2012 je tako kot Mardinijeva skušala s čolnom doseči Evropo preko Sredozemskega morja, a je utonila v bližini Italije. Njena življenjska zgodba in smrt sta pretresljivi. Omarjeva je odraščala v somalijski prestolnici Mogadiš, v revščini, ob neprestanih vojnah, in se vseskozi soočala s predsodki, zakoreninjenimi v muslimanski družbi, da se ženske ne bi smele ukvarjati s športom. Ko se je v letu 2008 vrnila z iger v Pekingu, ji je islamistična skupina Al-Shabab, tedaj je nadzorovala nekatere predele Mogadiša, večkrat grozila s smrtjo. Oktobra 2010 je pobegnila v Etiopijo z željo, da bi našla trenerja, ki bi jo pripravil na igre v Londonu leta 2012. Ni popolnoma jasno, ali ji je uspelo in kakšna je bila njena usoda po odhodu iz Etiopije. Samiina sestra je za Guardian povedala, da je septembra 2011 nameravala priti v Libijo in od tam v Italijo.

Njeno življenjsko zgodbo je v knjigi Nikoli ne reci, da te je strah opisal italijanski pisatelj in novinar Giuseppe Catazzella. V njej najdemo Samiino povedno misel: »Zavedamo se, da smo drugačni od drugih športnikov. A tega nočemo pokazati. Storili bomo vse, da bi bili videti kot drugi. Razumemo, da naša raven pripravljenosti ni primerljiva z ravnjo drugih tekmovalcev. To razumemo zelo, zelo dobro. Toda bolj kot vse drugo hočemo na tekmovanjih prikazati osebno dostojanstvo in dostojanstvo držav, ki jih zastopamo.« Prvi nastop begunske reprezentance v zgodovini pa kaže tudi na dvoličnost večine ljudi. Vsi želijo ploskati begunskim olimpijcem, ugotavlja kolumnist New York Timesa Roger Cohen, nihče pa noče sprejeti beguncev v svojo državo.