Zlom vstajniških idej

Glavni zahtevi protestnikov ali vstajnikov, ki so se od novembra 2012 do pomladi 2014 zbirali na ulicah in trgih Maribora, sta bili razkroj občinske korupcijske hobotnice in odstop tedanjega mariborskega župana Franca Kanglerja.

Kangler je v začetku decembra 2012, na poziv takratnega predsednika slovenske vlade Janeza Janše, odstopil. Toda v ozadju protestniškega vrenja so posamezne skupine vstajnikov, povezane v glavnem prek socialnih omrežij Facebook in Twitter, snovale nove in napredne oblike neposredne in participatorne demokracije, da bi imeli meščani večjo vlogo pri (so)odločanju o svojih življenjskih in delovnih razmerah ter tudi o razvojnih prioritetah mesta.

Ko je marca 2013 na nadomestnih volitvah, s podporo vstajniške skupine Skupaj za Maribor in nekaterih vidnih Mariborčanov, kot so Vlado Novak, Tone Partljič in Boris Vezjak, zmagal »vstajniški« župan dr. Andrej Fištravec in zmago potrdil na rednih lokalnih volitvah v oktobru 2014, se je zdelo, da je pred Mariborom novo obdobje političnega življenja, ki bo zaznamovano z novimi in pristnimi oblikami sodelovanja med občani in občinskimi oblastmi. Nastal je vstajniški sosvet kot posvetovalno telo med mestnimi oblastmi in vstajniškimi skupinami. Kmalu je zaživela tudi Iniciativa mestni zbor, nekakšna krovna organizacija zborov občanov v četrtih in krajevnih skupnostih Maribora, na katerih naj bi občani sami opozarjali na probleme občanov in sooblikovali strategije za izboljšanje življenja ljudi v mestu, saj smo »ljudje prvi, ki bi morali odločati o skupnih razvojnih politikah v mestu in v državi«.

Župan Fištravec je v svojih »ugrabiteljih« ugledal polbožanstva, ki so mu omogočila županstvo.

Kljub nastavkom za novi tip politike pa zamisli (v glavnem) niso zaživele. Najprej so marca 2014 iz vstajniškega sosveta izstopile tri najbolj dejavne skupine: Gibanje

29. oktober, Iniciativa mestni zbor in Zofijini ljubimci. V pismu so zapisali, da po petih mesecih delovanja ugotavljajo, da sosvet »ni najbolj učinkovita oblika za doseganje ciljev« in najbolj primeren forum za razpravo o kompleksnih temah. Županu so očitali, da so podatki, potrebni za učinkovito analizo stanja, članom sosveta nedostopni, zato se občani in občanke ne morejo resno opredeljevati do politik in ukrepov, kar je bil ključni namen sosveta.

O slabem dialogu med samoorganiziranimi občani in mestnimi oblastmi zgovorno priča tudi pismo Iniciative mestni zbor, ki so ga minuli ponedeljek naslovili na župana Fištravca. Očitajo mu neodločnost pri uvajanju participatornega proračuna v mestnih četrtih, torej mehanizma, ki občankam in občanom omogoča soodločanje o porabi dela občinskih proračunskih sredstev, ki so namenjena za investicije. Res je, župan je idejo od vsega začetka deklarativno podpiral. Zavezo za izvedbo participatornega proračuna je vpisal tudi v koalicijsko pogodbo in februarja 2015 prižgal zeleno luč za njegovo pilotno uvedbo v mestni četrti Radvanje. Ustanovil je celo posebno delovno skupino, sestavljeno iz predstavnikov občinske oblasti in civilne družbe, ki naj bi bdela nad njegovim udejanjanjem.

Sprva je vse teklo gladko. Krajani in krajanke mestne četrti Radvanje so na skupščini izbrali 78 projektov, za prednostne pa po dogovoru z mestnimi oblastmi določili 14 projektov. V začetku leta 2016 je delovna skupina izvedla med Mariborčani novo anketo o možnostih za participatorni proračun v drugih mestnih in krajevnih skupnostih. Kar enajst si jih je zaželelo takšne oblike soodločanja. Toda nič se ni zgodilo. V Iniciativi mestni zbor pravijo, da se Fištravec od novembra 2015 ni hotel sestati s člani projektne skupine. Zato so ga v pismu pozvali k nadaljevanju dela pri uveljavljanju participatornega proračuna. V njem so med drugim zapisali, da je »župan prekršil lastno zavezo, ki jo je dal občankam in občanom Maribora, in bo ljudem še naprej onemogočal soodločanje pri porabi proračunskega denarja. Ne bomo ugibali, ali je to stanje rezultat malomarnosti, neoperativnosti županove ekipe, politične preračunljivosti, nepoštenja ali kakih drugih vzrokov, vemo pa, da na ta način naprej ne gre.« Doslej odgovora na pismo še nimajo … Vse pogosteje se zastavlja vprašanje, ali je vstajniški Andrej Fištravec še zagovornik novih in bolj demokratičnih idej o razvoju mesta. Filozof Boris Vezjak, ki je Fištravca prenehal podpirati že pol leta po njegovem mandatu, je prepričan, da ni. Po njegovem je v Mariboru prišlo »do popolnega zloma vstajniških idej. Z izjemo Iniciative mestni zbor (IMZ), ki je nastala sicer po vstajah, so se ideje neposredne in participatorne demokracije hitro izgubile. Fištravec je aktivno delal na tem, da bi prekinil odnose z vstajniki – danes vemo, zakaj«. Vezjak je prepričan, da ga je »četverica vstajnikov, ki jo je kasneje povabil na občino, preprosto mentalno ugrabila in ga želela imeti čisto zase, ga izolirati od sveta«.

Teza o mentalni »ugrabitvi« župana je sicer vse bolj pogosta med mariborskimi intelektualci, vendar po Vezjaku večina ne razume sicer res specifične situacije. »V resnici je težko razumeti, da lahko odrasel človek, doktor sociologije, pristane na mentalno odvisnost, postane vodljiv in se odpove svoji avtonomiji,« podaja Vezjak svojo (psihoanalitično) oceno župana Fištravca. Zgodba o »ugrabitvi« župana je očitno kompleksna, kajti po Vezjakovem mnenju ima župan Fištravec celo »religiozni« odnos do svojih »ugrabiteljev«. »V njih je ugledal polbožanstva, ki so mu omogočila, da je postal župan, svojo funkcijo pa tako rekoč kot božje poslanstvo. Stockholmski sindrom prostovoljne sužnosti je, kot kaže, nemogoče odpraviti z nekim zunanjim posegom.« Da bi razumeli, kdo so »ugrabitelji«, nas je Vezjak napotil na članek v Večeru, kjer je zapisano, da imajo največji vpliv na Fištrovca Marko Kovačič, županov svetovalec, Saša Pelko, prav tako pomemben svetovalec v ožji županovi ekipi, Simona Partljič, koordinatorka med protokolom in službo za odnose z javnostmi, ki do župana ne pusti kar vsakogar, kot četrtega »ugrabitelja« pa Vezjak navaja Darka Berliča, ki sicer v občini ne

igra pomembne vloge. Vse kaže, da med županovimi najožjimi sodelavci, ki sicer izhajajo iz vstajniških vrst, niso v ospredju politične zahteve mariborske politične pomladi. Ker teh zahtev ni na seznamu »ugrabiteljev«, po Vezjaku tudi »ni progresivnega razvoja (vstajniških) idej – župan pa misli z njihovo glavo, ne s svojo. Tistim, ki vodijo občino iz sence, gre predvsem za lastne koristi in pozicije. Dejansko so zgolj izkoristili priložnost, da se zavihtijo na prestol, kot prvi vstajniki pa so postali najslabši Kanglerjevi vajenci.« Sicer pa županu podpora javnosti vse bolj upada. Fištravec je v letih svojega županovanja izgubil tudi podporo tistega dela mariborske intelektualne srenje, ki ga je kot »vstajniškega« župana v letu 2013 še podpirala. Antropologinja Vesna Vuk Godina, ki je na prvih županskih volitvah podpirala nekdanjega sodelavca in prijatelja Fištravca, je na »ugrabitev« župana opozorila že nekaj dni po volitvah leta 2013. V začetku aprila je v odmevnem tekstu zapisala: »Zmagali smo na volitvah. In vse je v redu. Gremo naprej. V nove zmage. Kar je morda celo res. A ostaja odprto neko ključno vprašanje, ki me žre že od 19. marca: v čigave zmage gremo? Kdo je tisti, ki zmaguje? So to res vstajniki? In Mariborčani in Mariborčanke? Ali pa gre – še enkrat – za nateg. Vstajnikov. Mariborčanov. Mariborčank. In vseh drugih. Po natančnem analiziranju dejstev sem prišla do sklepa, da gre za nateg.« Friderik Kampfer, filozof z mariborske Filozofske fakultete, je v pogovoru za Večer opozoril, da so kritike na županov račun, zlasti na socialnih omrežjih, »že prešle v nov žanr: v burkaštvo, posmeh in burlesko«, in dodal, da gre pri županu Fištravcu za človeka, »ki so ga pripeljali na čelo občine v dobri veri in s pedigrejem vstajnika in intelektualca, zdaj pa ni od enega in drugega ostala niti črka na papirju«.

Po njegovem se je Fištravec »obdal z ljudmi, ki jih v prvi vrsti odlikuje lojalnost, manjka pa jim vsega drugega: sposobnosti presoje, znanja, izkušenj in referenc«. Mariborski intelektualci, ki so podpirali Andreja Fištravca za župana, bi, sodeč po njihovih komentarjih v Večeru, danes mirno podpisali peticijo za njegov odstop, vendar je po Vezjaku Maribor že dolgo zrel za novo vstajo: »Paradoks je seveda v tem, da potrebujemo vstajo, ki bo zrušila vstajnike na občini, po duši rojene kanglerjevce. A dvomim, da bo do učinkovitih protestov prišlo, nemudoma bodo zmanipulirani in zlorabljeni s strani Kanglerjevih pristašev. Ti komaj čakajo, da se zavihtijo v sedlo. Večno vračanje istega, bi rekel Nietzsche.«

Mnogi komaj čakajo na konec županovanja Fištravca. Tudi razočarani vstajniki.

Andrej Fištravec je v pogovoru za Mladino leta 2014, tik pred lokalnimi volitvami, priznal, da se je, ker je postal župan čez noč, »moral nasloniti tudi na tiste, ki so mi dan in noč pomagali pri kandidaturi«. Danes so zaradi napačne izbire sodelavcev majave vse štiri noge njegovega županskega stolčka. Zapuščajo ga tudi svetniki njegove liste.

Politične razmere v Mariboru so zagatne in zapletene. Očitno je, da župan nima zadostne podpore za potrebne razvojne korake, ki bi vnesli v gospodarski, kulturni in znanstveni milje svež veter na osnovi zahtev vstajnikov. Očitno je priložnost za kaj takega že zamujena. Karolina Babič, filozofinja in vodja Centra alternativne in avtonomne produkcije (CAAP), je za Večer izjavila, da komaj čaka na konec županskega mandata Fištravca, ki ga po njenem ni nihče »ugrabil«, ampak je žrtev slabe presoje pri izbiri sodelavcev. »To jed smo na jedilnem listu izbrali sami. In izbrali smo očitno slabo. To moramo zdaj požreti in iti naprej. Tu ni več kaj reševati, ni več kaj popravljati, samo počakati, da mine. Ampak čakati aktivno. Medtem ko čakamo, lahko začnemo prakticirati bolj neposredno in odprto komunikacijo in bolj pogumno povezovanje. Počasi in vztrajno lahko razvijamo kulturne vsebine, nove produkte in podjetja, prosti čas lahko preživljamo na javnih trgih, ulicah in parkih ter tako počasi dobivamo svoje mesto nazaj.«