Punkovski duh Seattla še živi!

Pripadnikom generacije, ki je koncerte, vsaj tistih večjih bendov, začela obiskovati v novem tisočletju, se ob gledanju spletnih arhivskih posnetkov rockovskih razvratov rado začne kolcati po osemdesetih in začetku devetdesetih. Po času, ko so bendi politično korektnost gazili s cinizmom in sarkazmom. Ko sta več kot ugajanje na prvo žogo in polikanost štela brezkompromisno odrsko razgrajanje in destruktivnost. Žal so se novim, uglajenim koncertnim navadam zdaj prilagodili tudi številni nekoč uporniški bendi. Je pa med njimi k sreči ostalo nekaj takih, ki svojega punkovskega duha vendarle niso pometli pod preprogo. Mednje nedvomno sodi veteranska seattelska zasedba Mudhoney. In ta se je prejšnji teden po slabih sedmih letih vrnila v ljubljanski Center urbane kulture Kino Šiška.

Tega, ali bi Kurt Cobain, če bi bil še živ, danes hotel nastopati prav s tako zasedbo, kot je Mudhoney, ne bomo nikoli vedeli. Je pa jasno, da bi bila podoba Nirvane in sploh seattelskega punk rocka brez skupine Mudhoney drugačna. Za to je poskrbela že s svojim prvim singlom Touch Me I’m Sick (1988), ki je na indie sceni postal takojšen hit in s svojim zapacanim, distorziranim zvokom botroval tudi pojavu grungea. Če bi Mudhoney takrat prevzel stategije, s katerimi je glasbena industrija v prve linije glasbenega dogajanja potisnila zasedbe Nirvana, Pearl Jam in Soundgarden, bi tudi prodajne številke njegovih plošč verjetno šteli v milijonih. S tretjim albumom Piece of Cake (1992) se je od seattelske založniške institucije Sub Pop za desetletje resda preselil k velikanki Warner Bros oziroma njeni podzaložbi Reprise, a to skupini ni prineslo večjega komercialnega uspeha. Razlog je bila njena brezkompromisnost. Zato je Mudhoney ostal predvsem ljubljenec občinstva, ki je nad (domnevno) razprodanostjo »velike« seattelske trojke vihalo nos.

Ne preseneča, da se koncertov zasedbe Mudhoney danes udeležuje predvsem občinstvo, ki je bodisi odraslo z grungeem ali pa s še nekaj let starejšim punk rockom. Prav to pa je bilo ob tokratnem ljubljanskem obisku krivo za ne povsem popolno izkušnjo koncerta. Če bi se pod odrom drenjali razgreti najstniki, bi bilo razpoloženje namreč zagotovo (še) bolj evforično. To se je ne nazadnje potrdilo tudi ob nerodnem poizkusu »stage diva« nadobudneža, ki mu pod odrom nikakor ni uspelo nabrati dovolj rok za to, da bi mu omogočile mehak pristanek in preprečile skok na glavo. Je pa ta trenutek spretno (in cinično) izkoristil bend, ki je zato, da je strnil vrste pod odrom, za nekaj trenutkov celo prenehal igrati. »Zagrabite ga za jajca, potegnite mu dol hlače!« je kričal frontman Mark Arm in dal s tem tudi sam vedeti, da bi bilo pred kakšnimi dvajsetimi leti verjetno drugače.

No, verjetno bi bilo drugače že, če bi se koncert zgodil v kakšnem manjšem klubu. A to ne pomeni, da smo bili zato prikrajšani za glasbene užitke. Četverec namreč še vedno suvereno obvladuje oder, njegova distorzirana, med punk in garažnim rockom ujeta glasba pa tudi z nabranimi leti ni izgubila svoje energičnosti in privlačnosti. Ja, Mudhoney je gotovo razlog za to, da seattelski punkovski duh še ni povsem izginil z odrov ...