Svobodno območje Bookstan 

Sarajevo ima posebno moč, da se od časa do časa prelevi v popolnoma začaran svet, v katerem veljajo čisto drugačna pravila kot drugje, ljudje v njem pa so optimistični, zgovorni, pametni, odkriti in imajo dovolj poguma, da pozovejo k revoluciji ali se odzovejo na tak poziv. Takšen trenutek (čeprav je dogajanje trajalo štiri dni, se je zdelo kot trenutek glede na vse druge dogodke) smo doživeli konec julija, ko se je v mestu naselila »država knjig«, Bookstan, prvi mednarodni literarni festival. Zamislil si ga je eden od najpomembnejših piscev na svetu, ki se je rodil v Sarajevu, Aleksandar Saša Hemon, in ga udejanjil ob pomoči prijateljev, povezanih s sarajevsko založbo in knjigarno Buybook.

Štiri dni so v mestu nekateri od najpomembnejših piscev današnjega časa govorili ne le o knjigah, ampak tudi o politiki, volitvah v Ameriki, brexitu, beguncih in ponavljali, da so spremembe nujne. Sam Hemon je ob odprtju festivala pozval k razmišljanju in pogovoru in razglasil svobodno območje Bookstan.

Fuck Patriarchy

Ena od gostov Bookstana je bila Mona Eltahawy, »globalna feministka«, kot si sama rada reče, nekdanja novinarka in avtorica knjige Hidžabi in deviške kožice: zakaj Bližnji vzhod potrebuje seksualno revolucijo. Eltahawyjeva trdi, da je radikalna levičarka in muslimanka, da je poligamna, javne nastope pa začenja z vzklikom Fuck Patriarchy. V knjigi piše o sebi in svojem odraščanju v verni egiptovski družini, »potovanju« v veri od pobožne muslimanke, ki nosi hidžab in se odpravi na hadž, do ženske, ki poziva k rešitvi iz okovov, v katere vera vklepa ženske, in o svetovnem boju za pravice žensk.

Mona je sodelovala na protestih v času arabske pomladi, takrat so jo aretirali, spolno zlorabili in surovo pretepli, pri čemer so ji zlomili obe roki. Pa vendar je to ni odvrnilo od aktivizma, nasprotno, kot da je s tem dobila moč, da postane še odločnejša in glasnejša. Zato na začetku knjige, pa tudi na vseh javnih nastopih ženske poziva, naj »bodo neskromne, uporne, neposlušne« in naj spoznajo, kako je, če si svoboden. »Revolucije, ki so izbruhnile na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki, so bile moj dolgoletni sen, prav tako sen številnih drugih na tem območju. Sen, v katerem se osvobajamo diktatorstva in vojaških režimov. V knjigi govorim, da smo politično revolucijo začeli zaradi zatiranja, ki so ga trpeli moški in ženske. Zato smo skupaj protestirali v Egiptu, Libiji, Siriji, Bahrajnu … toda ko se ženske vrnejo domov in pogledajo ljudi, s katerimi so bile skupaj na ulicah, doumejo, da ti niso bili vedno na njihovi strani. Če je moški revolucionar, še ne pomeni, da ne sovraži žensk … Dokazala bi rada, da bo naša politična revolucija, če ne izpeljemo najprej seksualne in socialne revolucije, propadla.

Ko pogledate moj rodni Egipt, vidite, da smo ves čas ujeti med vojaškim režimom in Muslimansko bratovščino. Ne eno ne drugo ni dobro niti za ženske niti za svobodo. Zato je seksualna revolucija skupaj s socialno potrebna, da bi zrušili diktatorski režim.« Eltahawyjeva meni, da so dogodki v arabskem svetu v zadnjih nekaj letih spodbudili revolucijo, ki je še tiha, a že opazna. Danes je na Bližnjem vzhodu več borcev za pravice skupnosti LGBT, ženske so glasnejše v svojih zahtevah po osvoboditvi, čutiti je željo po spremembi. »Trdno sem prepričana, da sta se v vseh teh državah začeli seksualna in socialna revolucija. Revolucija se začne od spodaj navzgor. Ne moremo imeti revolucije od zgoraj navzdol, ker bi bila to lažna revolucija,« je pojasnila.

Osebna revolucija

Za nastanek revolucije, meni Eltahawyjeva, so nujna družabna omrežja. Sama uporablja Twitter, da širi svoja prepričanja in išče somišljenike. Z njo smo potovali skozi BiH in ves čas je tvitala o vsem, kar je videla in občutila med obiskom taborišča Viline vlasi, ki so ga leta 1992 v Višegradu odprle enote zdaj obsojenega vojnega zločinca Milana Lukića in so v njem sistematično posiljevali ženske, ali Srebrenice. Mona pravi, da družabna omrežja pripomorejo k spodbujanju globalne revolucije. »Ta revolucija je po mojem rešitev za nas. Posebej pomembna je v času, ko se po vsem svetu krepi fašizem.« Pisateljica se osebno bori za svobodo že več let. Rodila se je v verni družini v Egiptu in sodi v prvo generacijo žensk v svoji družini, ki niso bile obrezane, poleg tega je edina, ki ne nosi naglavne rute. »Sem ženska in muslimanka in čutim, da smo ujete med tem, kar imamo na glavi, in tistim, kar imamo med nogami. Nenehno nas tlačijo v ta dva predalčka. Pri 16 letih sem začela nositi hidžab, pri 25 letih sem se odločila, da ga bom snela. V knjigi sem temu posvetila celotno poglavje. Kmalu po tem, ko sem začela nositi hidžab, sem dojela, da to ni zame. Nisem se dobro počutila. Čutila sem, da se moja notranjost in zunanjost vse bolj oddaljujeta druga od druge. Težko sem snela hidžab zaradi družbe in družine, saj so sorodniki temu odločno nasprotovali. V knjigi sem celotno poglavje posvetila tudi spolnosti. Pisala sem, kako sem se borila proti hidžabu in deviški kožici. Težko se je bilo boriti proti temu. Čakala sem 29 let, da sem prvič seksala. Dovolj mi je bilo čakanja in žalostna sem, ker sem tako dolgo čakala, da bi uživala v nečem, kar je tako lepo. Mislim, da z vsiljevanjem nedolžnosti ljudem delamo veliko krivico. Sama si prizadevam za seksualno in socialno revolucijo; da bi premagali Mubaraka na ulici in onega v spalnici, moramo preseči tabuje, med drugim tudi tiste, povezane s sramom. Zato odkrito pišem in govorim o tem,« pravi Eltahawyjeva in dodaja, da upa, da bo njena odkritost v pomoč drugim ženskam, da bodo premagale ovire okrog sebe.

Leto pisateljic

Bookstan je bil v svoji prvi izdaji prostor, v katerem so imele glavno besedo ženske, in vsaka je po svoje pozivala k revoluciji. To je storila tudi Kamila Shamsie, britanska avtorica pakistanskega rodu, ki je napisala šest knjig, od katerih je najbolj znana Kartografija. Shamsiejeva je ena od najboljših britanskih romanopisk po izbiri revije Grante in je za svoje knjige v ZDA in Veliki Britaniji prejela več nagrad. Pravi, da je svet danes »grozen kraj«. »V nekaterih delih se je zgodovina navidezno prej končala. No, sovraštvo pa se je razraslo po vsem svetu in zdaj se kaže kot nasilje. Jeza se je nenadoma razširila v vse smeri. To je skrb zbujajoče.« Pred kratkim je založbe pozvala, naj vse leto ne izdajo niti ene knjige, ki bi jo napisal moški, in naj tako podprejo boj za spolno enakopravnost.

Statistike kažejo, da je vsako leto med izdanimi deli vsaj 20 odstotkov več tistih, ki so jih napisali moški. Moški so poleg tega najpogosteje dobitniki velikih književnih nagrad. To je Kamilo spodbudilo k pobudi, ki sta jo dotlej podprli dve mali založbi v Veliki Britaniji. »Bralstvo po večini sestavljajo ženske. Toda moške zaradi nekega neumnega prepričanja jemljejo resneje. V hipu sem dojela, da če za predlog vprašate moške, bodo vedno navedli moške pisce, če vprašate ženske, pa tako rekoč redno predlagajo ženske in moške. To sem želela spremeniti in sem predlagala, da bi ena od založb leta 2018 ali kako drugo leto objavljala samo dela pisateljic. Nisem si mislila, da bo kdo sprejel zamisel, zato me je to, kar se je zgodilo v Veliki Britaniji, res presenetilo. Dve mali založbi sta se že navdušili nad predlogom in načrt bo kmalu uresničen,« pravi Shamsiejeva.

Poleg Eltahawyjeve in Shamsiejeve so v Sarajevo na Bookstan prišli še pisca libanonskega rodu Rawi Hage in Rabih Alameddine, Turkinja Ece Temelkuran, Bekim Sejranović, Adisa Bašić, Asmir Kujović, Nihad Hasanović, Nerzuk Ćurak, Marko Tomaš, Lejla Kalamujić. Organizatorji so Bookstan napovedali tudi za prihodnje leto. Namesto Hemona bo kak drug pisec ali pisateljica dobil priložnost, da zasnuje srečanje in povabi goste. Prvi Bookstan je odprl vrata pozitivnim spremembam v Sarajevu. »Letošnje leto je bilo boljše od lanskega, ker smo imeli letos Bookstan, lani pa ne, kakšno bo prihodnje leto, pa bomo še videli,« je Hemon povedal za konec.

Človek iz Hemonwooda

Med Bookstanom je Aleksandar Hemon predstavil svoji novi knjigi, obe v bosanski izdaji, Kako so nastale Vojne zombijev in Vrnitev v Hemonwood. Prva je njegov zadnji roman, ki je nedavno izšel v bosanskem prevodu, Vrnitev v Hemonwood pa je zbirka kolumn, ki jih objavlja na portalu Radia Sarajevo. Ob predstavitvi knjig se je z njim pogovarjal bosanski pisec Ahmed Burić, na vprašanje, kaj je in kje je Hemonwood, pa je Aleksandar pojasnil, da je to kraj v njegovi glavi. »Hemonwood je izmišljena kategorija. Včasih sem sodeloval z mladinskim programom Radia Sarajevo in enkrat sem predlagal, da bi imel svojo oddajo, posvečeno filmu. Moral sem se domisliti tudi naslova in šef je zahteval, da je vanj vključeno moje ime. Oddajo sem poimenoval Hemonwood, pozneje pa je to postal moj vzdevek, saj so me prijatelji z radia začeli klicati Wood. To so pravzaprav kulise v moji glavi, med katerimi se pripovedujejo zgodbe.« V knjigi je zbranih 58 kolumn, objavljenih od leta 2012 do 2016. Hemon piše o svojem najljubšem nogometnem moštvu, Donaldu Trumpu, vojnah, košarki, nogometu, življenju med Vzhodom in Zahodom …