Britanski specialci na fronti v Siriji

Britanska vlada načeloma ne more poslati britansko vojsko v vojno v tujino brez izrecne odobritve parlamenta. Vendar to ne velja tudi za vse bolj številne in dobro opremljene "posebne enote." Britanski mediji so tako prišli do posnetkov, ki dokazujejo, da so britanski specialci tudi na ozemlju Sirije. Tega dejstva britanska vlada ne komentira in tudi ne obeša na velik zvon, verjetno tudi zato, ker pošiljanje lastne vojske na ozemlje tujih držav brez dovoljenja takšne države ali vsaj Varnostnega sveta ni dovoljeno. Vendar pa glede na fotografije, ki jih je objavil BBC ni dvomov o tem, da se britanska vojska v Siriji bori skupaj s Svobodno sirsko armado.

Britanski vojaki naj bi sicer opravljali "defenzivne naloge", kljub temu pa so opremljeni z ostrostrelski mi puškami, težkimi mitraljezi in protitankovskimi raketami. Uporniki so novinarjem pojasnili, da jih vojaki "usposabljajo" ter da od ameriškega Pentagona dobivajo tudi orožje in zračno podporo. Pentagonov program opremljanja upornikov po oceni BBC-ja sicer velja za "neuspešnega", saj je večina pripadnikov teh enot svoje orožje takoj predala Al Kaidi in prešla na njeno stran. V propagandnih filmih Islamske države je bilo prikazanih več neuspešnih akcij Nove sirske armade ter celo nekaj posnetkov iz samega usposabljanja z britanskimi vojaki.

Konflikt v Siriji se je v zadnjih letih prenesel tudi področje Libanona in Iraka, pri tem pa so v vojno posredno vključene še številne arabske države, Iran, Izrael, Turčija ter »velike sile«, ki spopad nadzorujejo z logistično in vojaško podporo vpletenim v vojno. Spopadi v vsej regiji večinoma potekajo po ločnici, ki razdvaja sunite in šiite. Tako se v imenu »osvoboditve Sirije« libanonski Hezbolah bori na strani Asadove vojske, sunitske bombe podtikajo po iraškem Bagdadu, ki ga obvladuje šiitska osrednja oblast, Iran pa podpira sirskega Bašarja Asada, ki ga s skupnimi močmi in podporo ZDA in EU rušijo enako avtokratski sunitski režimi na čelu s Turčijo. Tako je bilo vse do zadnje rusko-turške otoplitve, analitiki pa že ocenjujejo, da bi Asad, ki je nekoč veljal za tesnega, celo družinskega prijatelja turškega predsednika Tayyipa Erdogana, v očeh Turčije znova lahko postal bolj sprejemljiv partner za dogovore.

Kljub temu pa ni dvoma o tem, da se britanski specialci v Siriji soočajo z resnimi izzivi, kajti na Bližnjem vzhodu se vse bolj širi vojna preko »posrednikov«. To ima posledice tudi za Evropo, saj so v to vojno z odločitvijo zunanjih ministrov EU o ukinitvi embarga pred dvema letoma postale vsaj posredno vpletene tudi vse članice EU. Odločitev, da se ukine embargo za sirske upornike ni bila sprejeta povsem enoglasno, ker so manjše države, predvsem Avstrija, Švedska, Češka in Finska trdile, da je ta odločitev slaba in da bi lahko pomenila kršitev mednarodnega prava. Medtem je bilo vse ravnanje v zvezi z orožjem in njegovo prodajo Siriji prepuščeno »nacionalni ravni«, tako da so lahko države, ki so to želele, lahko pošiljale orožje v Sirijo.

Britanski specialci v Siriji pa niso edini tujci na sirskih tleh. Tujih državljanov, predvsem tistih ki se borijo na strani enot islamske države prav tako ni malo. Študija londonskega inštituta Mednarodni Center za preučevanje Radikalizacije (ICRS) poudarja, da je doslej v Sirijo odpotovalo že nekaj sto Evropejcev. Gre za Evropejce, ki se borijo proti sirijski vojski in predsedniku Sirije Bašarju al Asadu. Od leta 2011 naj bi po podatkih te organizacije v Sirijo po zanesljivih podatkih iz 450 arabskih in zahodnih medijskih virov odšlo okoli 5500 borcev, pri tem pa jih okoli 11 odstotkov prihaja iz Evrope, v največji meri iz Velike Britanije. Njihovi podatki govorijo o 134 osebah iz Britanije, 107 iz Nizozemske, 92 iz Francije, 85 iz Belgije ter 78 iz Danske. Kot države in področja, iz katerih prihajajo prostovoljci oziroma plačanci se navajajo tudi Albanija, Bolgarija, Kosovo, Španija in Švedska. V nekaterih primerih borce ob vrnitvi iz vojne čakajo tudi aretacije. Največje število tujih borcev Islamske države v Siriji in Iraku – po nekaterih podatkih naj bi jih bilo več deset tisoč – prihaja iz držav regije, torej iz Jordana, Libanona, Libije, Egipta, Savdijske Arabije, Turčije, Jemna in drugih držav. Sirijskega predsednika še zmeraj podpirajo v libanonskem Hezbolahu, v Iranu in tudi v vladi Iraka, ki jo večinoma vodijo šiiti, medtem ko Asadovim silam večinoma nasprotujejo države, katerih prebivalstvo je večinoma šiitsko. Poseben primer je Bahrajn, kjer avtoritaren režim z nasiljem vlada večinoma šiitskemu prebivalstvu, vendar v tej državi še ni prišlo do nikakršne spremembe oblasti, saj je država za ZDA ključnega pomena zaradi velikih ameriških oporišč.