V pokojninskih sistemih držav OECD manjka 78.000 milijard dolarjev

Upokojitev z dopolnitvijo 70. leta starosti, kar je danes za sindikate in tudi nekatere politike nesprejemljivo, je bila pravilo v prvih zakonih za zagotovitev socialne varnosti. V pokojninskem zakonu, ki ga je nemški Reichstag sprejel junija 1889, je bil pogoj za pridobitev pokojnine dopolnitev 70. leta starosti in vsaj 30 let plačevanja prispevkov. Šele leta 1916 so v Nemčiji upokojitveno starost znižali na 65 let. V brošuri o nemškem pokojninskem zavarovanju piše, da je delavcu, ki je na leto zaslužil med 550 in 850 mark, po 30 letih plačevanja prispevkov pripadala pokojnina 162 mark na leto.

Po uveljavitvi prvih socialnih zavarovanj so v zahodnih industrijskih državah pokojnine in pravice močno povečale. Michael Ferber v Neue Züricher Zeitung piše, da je danes za mnoge »tretje življenjsko obdobje« z dovolj visoko in zanesljivo pokojnino neke vrste temeljna pravica. To ni res, kajti na srednji rok bo postajalo vse bolj jasno, da so pokojninski sistemi v mnogih industrijskih državah padli iz ravnotežja. Medtem ko je pričakovana življenjska doba državljanov v zadnjih desetletjih ves čas rasla, države, podjetja in zasebniki niso dovolj varčevali, da bi dovolj visoka in zanesljiva pokojnina lahko bila realnost.

V državnih pokojninskih sistemih 20 držav članic organizacije OECD manjka 78.000 milijard dolarjev, je izračunala ameriška velebanka Citigroup. Luknje imajo tudi pokojninski sistemi mnogih podjetij, ki zaposlenim na podlagi svojih pokojninskih shem obljubljajo podjetniške pokojnine. Pomemben razlog za to so izjemno nizke ali negativne obrestne mere na kapitalskih trgih, ki otežujejo tudi varčevanje za starost. Zaradi tega veliko državljanov v starosti čakajo precejšnje prilagoditve življenjskega standarda. Nekaterim zahodnim državam grozi zahrbtna »pokojninska kriza«, opozarja Ferber.

Eden od razlogov za to je, da mora privarčevani znesek za izplačilo pokojnin zadostovati za veliko dalj časa kot včasih. Ob uvedbi socialnega zavarovanja so upokojitveno starost dosegli le redki, v obdobju od leta 2012 do 2014 pa je bila pričakovana pokojninska doba za 65-letne Nemke 20,9 leta, za enako stare moške pa 17,7 leta. V Švici naj bi enako stare ženske po lanski oceni statističnega urada živele in dobivale pokojnino 22,2 leta, moški pa 19,2 leta. Daljšanje življenjske dobe je dobra novica in hkrati problem za financiranje pokojnin. Delež ljudi, ki so starejši od 65 let, se je v državah EU od leta 1970 do 2013 povečal z 11,5 na 18,4 odstotka. Citigroup ocenjuje, da se bo v Evropi do leta 2050 delež starejših od 65 let povečal na 26 odstotkov, kar pomeni, da bo takrat vsak četrti prebivalec upokojenec.

Industrijske države zaradi staranja prebivalstva in padanja števila rojstev čaka pokojninska reforma, katere osnova bo moral biti dvig upokojitvene starosti. Nekatere članice OECD so to že naredile, a reforme pogosto niso dovolj temeljite. Politiki tovrstne ukrepe na škodo mlajših državljanov in naših zanamcev radi prelagajo na prihodnost. V prihodnjih desetletjih se bo zelo povečal delež izdatkov za pokojnine, oskrbo starejših in za zdravstvo. Profesor ekonomije Chrostoph Schaltegger računa, da se bodo ti izdatki v državah OECD do leta 2050 povečali za 10 odstotnih točk BDP.

Za te prihodnje izdatke države ni na voljo denarja, piše Michael Ferber. Po izračunih Citigroup znaša samo nepokrit znesek za obveznosti držav OECD za pokojnine v povprečju 190 odstotkov BDP. Ameriški znanstvenik Laurence Kotlikoff je iz tega razloga sisteme za socialno zavarovanje v mnogih industrijskih državah poimenoval »sistemi snežne kepe« v slogu finančnega goljufa Bernarda Madoffa.

Pokojnine so vse bolj negotove tudi v državah, kjer njihovo izplačilo temelji na več stebrih, torej upokojenci niso odvisni le od državnega pokojninskega sistema. Pokojninski skladi so zaradi tega, ker centralne banke tiskajo vedno nove milijarde svežih bankovcev in jih dajejo na trg, svoja sredstva prisiljeni nalagati v vse bolj tvegane naložbe. Njihove naložbe so vse bolj izpostavljene nihanjem na finančnih trgih. V prihodnjih letih se utegnejo razmere še poslabšati, kajti dolžniški krizi ni videti konca.

V številnih industrijskih državah je gospodarska rast nizka, njihov javni dolg pa raste. Tako je pričakovati, da centralne banke temeljne obrestne mere ne bodo bistveno dvignile ali pa jo bodo celo znižale na negativno raven. Veliko podjetij, ki imajo pokojninske sklade za svoje zaposlene, zato tveganja že prenašajo na zavarovance. Spodbuda za ta prenos tveganj so tudi novi računovodski standardi. Nekatera podjetja so celo začela ukinjati svoje pokojninske sheme.

Državljanom ne preostaja tako rekoč nič drugega kot to, da se ne zanašajo preveč na državno pokojnino in na pokojnino na podlagi sheme svojega podjetja. Če si to lahko privoščijo, lahko sami več dajo na stran za starost, da bodo po upokojitvi lahko ohranili sedanji življenjski standard. Politiki imajo na voljo le tri stare recepte, s katerimi je mogoče spet uravnotežiti vplačila in izplačila pokojnin. To so krčenje pravic, povečanje prispevkov za pokojninsko zavarovanje ali povišanje upokojitvene starosti. Michael Ferber kot smiselno rešitev vidi tudi omejitev zadolževanja za izplačevanje pokojnin. Prvi korak pa bi moral biti vsekakor ta, da bi politiki državljanom nalili čistega vina in jim povedali, koliko denarja manjka v pokojninskih blagajnah.