Primerljiv s svetovnimi velikani

Čeprav je še pred kakšnim mesecem kazalo, da tradicionalnega poletnega festivala Trnfest letos ne bo, je njegovemu organizatorju, KUD France Prešeren, tik pred zdajci vendarle uspelo sestaviti program, ki bo za obisk najbolj znanega vrta v ljubljanski soseski Trnovo verjetno marsikoga zmotiviral tudi v letošnjem avgustu. Tega, da se organizatorji ukvarjajo z vrsto težav, ki so se jim nabrale v preteklih letih, vsekakor ni bilo opaziti prejšnji petek, ko je tam nastopila domača zasedba Haiku Garden. Kvartet si je v letu in pol obstoja namreč nabral že lepo število privržencev, ti pa so skupaj s kakšnim naključnim obiskovalcem skoraj povsem napolnili prizorišče in skupaj z bendom ustvarili zelo lep koncertni večer.

Širše občinstvo je zasedbo spoznalo že kot udeleženko lanskega Klubskega maratona Radia Študent in njegove karavane po slovenskih klubih, krog njenih privržencev pa z vsakim nastopom odtlej le še raste. Letos je skupina objavila tudi prvo (malo) ploščo Waver, s katero se je utrdila v vlogi sploh prvega domačega shoegazerskega benda. Z njo sledi estetiki, ki jo je v začetku devetdesetih popularizirala kultna zasedba My Bloody Valentine, tokratni nastop pa je še enkrat potrdil, da se Haiku Garden izvrstno znajde tudi na odru. Brneče, hrupne kitare, priložnostno nadgrajene s subtilno sintovsko melodiko, hipnotičen ritem in zasanjano (tudi večglasno) prepevanje resnično spomnijo na obdobje shoegazerskih vrhuncev. Za nameček pa se zasedba odlično znajde še v pisanju skladb, ki gredo s svojimi pop pritiklinami hitro v uho.

Lahko bi bili poetični in zapisali, da je Haiku Garden nastopil na tako rekoč idealen večer, saj so le nekaj ur pozneje nebo osvetlili meteorski utrinki. In njihova opojna glasba bi bila popoln soundtrack za kakšno astronomsko-travnično druženje. Toda bodimo raje pragmatični. Ni se namreč dalo otresti občutka, da je to še eden tistih atraktivnih domačih mladih bendov, ki bi mu ministrstvo za kulturo moralo pomagati pri organizaciji kakšne evropske turneje. Vsaj, če mu resnično gre za spodbujanje domače glasbene kreativnosti. Motiv za (mlade) glasbenike bi bil nedvomno mnogo večji kot popolnoma neracionalne radijske kvote za domačo glasbo, ki zdaj potuho dajejo predvsem glasbenikom, katerih obzorja ne sežejo dlje od zatohle domače glasbene scene.

Ja, z zapiranjem v tako ali tako neobstoječi domači trg se bendom (in domači glasbi) na dolgi rok dela večja škoda kot korist. Pa bi bilo lahko tudi drugače. Haiku Garden na odru denimo ni nič manj suveren kot zasedba My Bloody Valentine, ki smo jo pred nekaj leti slišali tudi v Ljubljani. In če je njej uspelo postati svetovni fenomen, zakaj ne bi z zelo primerljivim nastopom kakšnega tujega prizorišča napolnil Haiku Garden? Čeprav gre za trenutno enega najbolj vročih domačih bendov, ga kljub kvotam najbrž ne bomo prav pogosto poslušali na domačih radijskih valovih. No, morda ga bomo, ko bo po zgledu kakšnega Gramatika pobegnil v tujino ...