Kultura / Rdeči tovarnar

Lastnik kamniške usnjarne Tone Knaflič (1893–1957), odličen poslovnež, ki je iz majhne usnjarske delavnice v nekaj letih naredil uspešno tovarno usnja in je v tridesetih letih 20. stoletja 90 odstotkov proizvodnje izvozil v tujino (Francijo, Švico, Nemčijo, Anglijo, Švedsko, Norveško, Portugalsko in Ameriko), je bil med delavci priljubljen, pa ne zgolj zaradi socialnega čuta. Tovarnar predstavlja lik dobrega človeka, ki je z lastnimi rokami, sposobnostjo in dobrimi poslovnimi odločitvami uspešno vodil tovarno in hkrati delavcem omogočil dostojen zaslužek in jim zagotavljal še druge ugodnosti. Marko Kumer, avtor razstave o njem, je izbrskal kar nekaj zanimivih podrobnosti: »Številnim otrokom svojih delavcev je bil boter, menda nikomur ni odrekel. Ob vsaki birmi je poklical krojača in čevljarja, da sta birmancem vzela mero, in jih tako opremil s povsem novim “gvantom“ in čevlji ter jih tudi pogostil.« Takšna zgodba seveda pade na plodna tla pri sedanjih razočaranih in oropanih delavcih in hkrati opozarja, da kapitalizem ni imel vedno tako krute izkoriščevalske narave, kot jo ima danes.