Darja Kocbek

 |  Družba

Veter je zdaj v jadrih kritikov neoliberalizma

© Tomaž Lavrič

Finančna kriza iz leta 2007-08 je bila najhujša po letu 1931. Zamajala je temeljne kamne dolga leta prevladujoče ideologije neoliberalizma. Sprva je kazalo, da jo je ta odnesla brez posledic. Vlade so rešile banke pred bankrotom, tako rekoč nobeden bankir ni bil obsojen zaradi kriminalnih dejanj in ceno za njihova dejanja so plačali davkoplačevalci. Gospodarska politika po krizi, zlasti v anglosaksonskem svetu, temelji v glavnem na denarni politiki, zlasti kvantitativem sproščanju oziroma tiskanju svežega denarja, s katerim naj bi spodbudili gospodarsko rast. Ta politika ni uspešna. Zahodna gospodarstva stagnirajo in se približujejo izgubljenemu desetletju, ki mu ni videti konca, v Guardianu piše avtor Martin Jacques.

Politične posledice finančne krize smo začeli trpeti šele zdaj, skoraj devet let po njenem izbruhu. Zakaj je neoliberalizmu uspelo tako dolgo preživeti? Stranke na desnici, v sredini in levici so vse sprejele njegovo filozofijo, niso poznale drugačnega razmišljanja in početja. Neoliberalizem je tako postal zdrav razum. Z besedami marksističnega filozofa Antonia Gramschija je bil hegemonističen. Toda hegemonija ne more in ne bo preživela testa realnega sveta.

Prvi znaki širših političnih posledic so se pokazali takrat, ko so javnomnenjske ankete začele kazati, da se je javnost obrnila proti bankam, bankirjem in vodilnim podjetjih. Desetletja ti niso mogli narediti nič narobe. Zdaj njihova zvezda skupaj s politično elito naglo zahaja. Učinek finančne krize je izguba vere in zaupanja v sposobnosti vladajočih elit. To je začetek širše politične krize, piše Martin Jacques.

Toda razlogi za to politično krizo so veliko globlji od finančne krize in šibkega okrevanja gospodarstva v zadnjem desetletju. Ti so v osrčju neoliberalnega projekta, ki ima svoje začetke v poznih 70. letih prejšnjega stoletja in s prihodom ameriškega predsednika Ronalda Reagana in britanske premierje Margaret Thatcher na oblast. Bistvo tega projekta je ideja o prostem trgu za blago, storitve in kapital.

Najslabši rezultat obdobja neoliberalizma je veliko povečanje neenakosti. Do zdaj tega nihče ni izpostavljal, zdaj pa je glavni razlog za nezadovoljstvo ljudi s politiko. Povečanja neenakosti ni težko pojasniti. V času hiperglobalizacije je imel kapital ves čas prednost pred delom.

Obdobje neoliberalizma se končuje. V času neoliberalizma gospodarska rast nikoli ni bila visoka, zdaj je klavrna. Poraženci neoliberalizma so pripravljeni na upor. Neoliberalizem še ni umrl, je pa že na smrtni postelji. Zanesljiv znak za zmanjševanje vpliva neoliberalizma je dvig glasov intelektualcev proti njemu. Ameriški ekonomisti, kot so Joseph Stiglitz, Paul Krugman, Dani Rodrik in Jeffrey Sachs imajo vse večji vpliv. Delo francoskega Thomasa Pikettyja Kapital v 21. stoletju je uspešnica. Skupaj z deli britanskega ekonomista Tonyja Atkinsona in škotsko-ameriškega ekonomista Angusa Deatona je Piketty vprašanje neenakosti spravil na vrh političnih razprav.

Nekateri, ki so bili do zdaj odločni zagovorniki neoliberalizma, kot sta ameriški ekonomist in politik Larry Summers ter komentator časopisa Financial Timesa Martin Wolf, so zdaj njegovi ostri kritiki. Veter je zdaj v jadrih kritikov neoliberalizma.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.