Scenariji razpada

Po junijskem izstopu Velike Britanije iz Evropske unije smo na ravni najvišje evropske politike priča maratonu diplomatskih prizadevanj za oblikovanje nove vizije integracije preostalih 27 članic. Minuli ponedeljek so se v ta namen na otoku Ventotene v bližini Neaplja sestali francoski predsednik François Hollande, nemška kanclerka Angela Merkel in italijanski premier Matteo Renzi. 31. avgusta se bo francoski predsednik v Parizu sestal s predsednikom Evropskega sveta Donaldom Tuskom. Hollande in Merklova se bosta 2. septembra v Švici znova sešla na delovni večerji. Srečanja so namenjena pripravi vrha EU, ki bo 16. septembra v Bratislavi. Na njem naj bi dorekli razvojno vizijo EU.

Po poročanju spletnega portala Euactiv so v ospredju pogovorov evropskih politikov, zlasti francoskega predsednika in nemške kanclerke, premisleki o zagotavljanju varnosti državljanov EU z vidika boja proti terorizmu in migracij, o oblikovanju skupne obrambne politike in o snovanju nadaljnjih korakov pri gospodarskem povezovanju, saj si predsednik Hollande prizadeva za socialno in fiskalno harmonizacijo v evroobmočju. Veliko pozornosti in pričakovanj evropski voditelji namenjajo tudi krepitvi Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI), t. i. Junkerjevemu načrtu. Z njim naj bi zmanjšali strukturno neenakost med državami in območji znotraj EU.

A analitiki ugotavljajo, da bodo sredstva iz sklada verjetno izrabljale bolj razvite države, ki so uspešnejše pri pripravi projektov, sredozemske in vzhodnoevropske države, ki naložbe najbolj potrebujejo, pa bodo potegnile kratko.

Evropski državljani v institucijah EU večinoma vidijo tehnokratsko pošast, ki z bruseljskih hodnikov ureja njihovo življenje.

Da se razlike znotraj EU, zlasti med severnimi in južnimi, obrobnimi državami, povečujejo, je ključni sklep analize, ki jo je prejšnji teden predstavila ugledna nemška raziskovalna fundacija Bertelsmann. Na podlagi 136 ekonomskih, socialnih in okoljskih kazalcev so se najbolje odrezale nordijske države, sledita jim Švica in Nemčija, toda raziskovalci so zaznali porajanje vse večje neenakosti tudi v teh državah. »Danska in Švedska sta bili dolga leta vzor nizke stopnje neenakosti in enakih možnosti, zadnja leta pa se je dohodkovna neenakost tudi v teh dveh državah občutno povečala.« Še posebej skrb zbujajoče so razmere v južnoevropskih državah, kjer sta tudi zaradi varčevalnih ukrepov »dolgotrajna brezposelnost in otroška revščina v odstotku dosegli dvomestno število«. V Španiji je revnih že 23 odstotkov otrok, v Grčiji vsak peti otrok trpi pomanjkanje, ugotavljajo raziskovalci.

Mirno lahko zapišemo, da EU ta hip ne ve, ne kod ne kam, nima razvojne vizije, ki bi posegla onkraj imperativov trga in ekonomske učinkovitosti. Hkrati še zmeraj doživlja ponovitve gospodarske krize, vzrokov zanjo, povezanih s patologijami neoliberalizma in kazino finančnim kapitalizmom, pa ni odstranila. Zaradi pomanjkanja delavcev v prihodnjih desetletjih so nekatere države, zlasti Nemčija in Švedska, velikodušno odprle vrata beguncem in migrantom z Bližnjega vzhoda, a oblastem ne uspe, da bi jim zagotovile zaposlitev. Ti ljudje postajajo socialni problem, to pa populistični politiki izkoriščajo za pridobivanje političnih točk. Poleg tega EU že od nastanka pesti demokratični primanjkljaj, neskladje med institucijami in državljani EU, saj evropski državljani v institucijah EU večinoma vidijo tehnokratsko pošast, ki z bruseljskih hodnikov ureja njihovo življenje.

Brez vizije

Evropske politične elite se vrtijo v začaranem krogu. Zdijo se samozadostne in zato nič kaj rade ne prisluhnejo razmišljanju intelektualcev, ki vidijo Evropo čez nacionalne meje. Zaman so vodilni evropski intelektualci v času krize in po njej v nastopih in z manifesti opozarjali na potrebo po socialni, solidarni in zlasti demokratično upravljani EU.

Filozof Jürgen Habermas je tako denimo pozval k ponovnemu zagonu socialdemokratskega obdobja na evropski ravni, ki je po 2. svetovni vojni Evropi zagotavljalo socialni mir. Pokojni nemški sociolog Ulrich Beck se je zavzel za oblikovanje Evrope kot »federacije demokracij«, kjer bi lahko slišali tudi glas »navadnega« državljana EU. Na katastrofalni demokratični primanjkljaj z gibanjem DIEM opozarja nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis.

Njihove pozive pa vsakič preglasi v Evropi prevladujoča neoliberalna mantra o prevladi trga in konkurenčnosti. Podrejajo se ji tudi vodilni evropski politiki, ki v EU vidijo regulatorno obliko vladavine (governance) brez potrebe po razvojni viziji celine. Zato od vrha v Bratislavi ni mogoče pričakovati nič novega, še najmanj pa nove socialne in demokratične poglede na prihodnost EU, temveč le nov niz zamisli o spodbujanju gospodarstva in reševanju zagat zaradi begunske krize in terorizma.

Četudi se zdijo institucije EU skorajda vsemogočne pri usmerjanju evropske politike, pa je EU v resnici krhka tvorba. Ker ji v dolgih desetletjih delovanja ni uspelo s socialnim inženiringom in demokratično prakso državljanom EU privzgojiti vsaj malo zavesti evropske identitete, najprej kulturne in nato politične, je njen obstoj in ustroj odvisen le od delovanja institucij. Sociologi opozarjajo, da je EU utemeljena predvsem na doktrinah novega institucionalizma in funkcionalizma. Zato sta za njeno delovanje značilna čisti pragmatizem in utilitarizem. V takih razmerah je ideologija neoliberalizma lahko uspešno ugrabila in zlorabila njene institucije in preusmerila njen razvojni tok.

Ker nima razvojne vizije, združevanje pa poteka po inerciji, ne preseneča, da jo pretresajo krize političnega delovanja, ki jih je do sedaj sicer uspešno odpravljala s politiko »dva koraka nazaj za pravega naprej«.

Pri tej politiki vztraja tudi po brexitu. Komentatorji se sprašujejo, ali izstop Velike Britanije iz EU pomeni tudi začetek dezintegracije, torej razpada, in opozarjajo na države članice, ki bi lahko sledile otoškemu zgledu.

S tega vidika zanimiv in svež pogled na (dez)integracijo Evrope v knjigi Is Europe doomed? (Je Evropa pogubljena?) ponuja oxfordski profesor evropskih študij Jan Zielonka. Po njegovem, knjigo je napisal leta 2015, so mogoči trije scenariji razpada EU. Po prvem lahko EU razpade zaradi zunanjih pritiskov, če se evropski voditelji nanje ne bodo ustrezno odzvali. Ta scenarij se lahko uresniči zaradi ponovitev gospodarske krize ali neustreznega reševanja begunske krize. Po drugem scenariju bi EU lahko razpadla, če jo bodo voditelji skušali reformirati na način, ki ne bi bil sprejemljiv za večino članic. Takšna usoda je doletela nekdanjo Sovjetsko zvezo, saj je klecnila zaradi Gorbačovovih reform. Tretji scenarij razpada pa se po njegovem že uresničuje. Vidi ga v tem, da bo EU formalno še obstajala, vendar bo nehala opravljati svoje temeljno poslanstvo in države članice bodo iskale rešitve za težave same in mimo institucij EU. Po tem scenariju bo EU postala prazna lupina brez vsake moči. »Unija je že v procesu dezintegracije, vendar tega nihče noče odkrito povedati in priznati. Vprašanje je le, od kod bo prišel naslednji šok in ali bo dovolj močan, da uniči EU,« piše Zielonka.

Toda takšna, počasna dezintegracija EU po njegovem ne bo vodila k ponovni krepitvi nacionalnih držav, temveč bo v Evropi utrdila vlogo mest, območij in nevladnih organizacij. Posledica bodo ohlapnejše meje, deljena politična zvestoba in vse večje prekrivanje administrativne jurisdikcije. Nastal bo, to tezo je Zielonka pred 15 leti razvijal že v knjigi Evropa kot imperij, nekakšen novi neosrednjeveški imperij, ki bo popolno nasprotje neovestfalski superdržavi, kakršno so si zamislili evropski federalisti. Zielonka je hkrati prepričan, da erozija pristojnosti EU ne bo vodila v kaos in dezintegracijo. Integracija bi se celo okrepila, kajti spodbujali naj bi jo vse večja gospodarska soodvisnost, kulturna empatija in politični pragmatizem. Pomembno vlogo v takšnem tipu integracije bodo imele različne regulatorne agencije, ki se že zdaj osamosvajajo izpod nadzora EU. Pri tem bodo ključno vlogo igrali tudi velika mesta in nevladne organizacije. »Takšna razpršena in decentralizirana integracijska omrežja bi lahko bila učinkovitejša in odzivnejša, kot je zdajšnja EU s svojimi togimi pravili, nefunkcionalnimi institucijami in odtujenostjo od državljanov in trgov,« piše Zielonka.

Tretji scenarij razpada EU se že uresničuje, EU formalno še obstaja, a vedno manj opravlja svoje temeljno poslanstvo.

V njegovih tezah o alternativnih poteh integracije Evrope vidimo predvsem miselni eksperiment, ki pa sili v razmisleke o prihodnosti EU. Če politika ne bo zasnovala socialno vzdržne razvojne perspektive, bo povsem prevladala logika trga. Res je, da je EU v svetovnem gospodarstvu največji igralec, saj njene članice ustvarijo četrtino globalnega BDP, dve tretjini svetovnega izvoza, evro pa je druga najpomembnejša svetovna denarna enota. Toda nad temi procesi Evropski svet in Evropska centralna banka nimata popolnega nadzora, pogosto pa države posamično ubirajo svojo pot. Tudi zato EU ni uspelo pravočasno zaznati krize, ne ustvariti večje gospodarske rasti in ne odpraviti strukturne neenakosti med posameznimi regijami.

Zielonka s prispodobo iz glasbe ponuja v razmislek dva scenarija razvoja EU. Oba sta sporna. Če bomo priča počasnemu razkroju, bo v »neosrednjeveškem imperiju« nastala polifonija različnih interesnih omrežij, kjer bo zagotovo – tega sociolog ne zaznava – prevladoval interes kapitala na račun socialnih pravic. Hkrati bomo lahko še naprej priča unifoniji Bruslja, ki s svojimi direktivami v Evropi dejansko ustvarja kakofonijo. Če pa bo vlogo hegemona v novi Evropi prevzel Berlin, kar je po brexitu povsem mogoče, bo morala Nemčija zasnovati vizijo razvoja za obrobne države EU. Takšne vizije za zdaj nima niti Berlin. Središče in obrobje EU sta v sporu. Potreben bo, kot ugotavlja sociologinja Ksenija Vidmar Horvat, dolg proces sprave, da bi evropski projekt obudili na novih, bolj zdravih temeljih.