Film / Poredne mame

zadržan

Karikatura brez stališča.

Mila Kunis igra tipično sodobno mamo: zjutraj otroke razvozi po šolah, potem zdrvi v službo, potem otroke razvozi po krožkih, potem zdrvi po nakupih, potem zdrvi nazaj v službo, potem otroke razvozi na treninge, potem zdrvi domov pristavit juho, potem zdrvi na šolsko predstavo, potem zdrvi domov servirat večerjo, vmes pa se nekje na samem zjoče, saj ima občutek, da živi v peklu. “In vendar uživam v tem, da sem mama,” pravi. Film Poredne mame izgleda kot parodija ženskega mazohizma, preden ne izgleda kot parodija kulture, ki ženske sili v mazohizem – otroci, s katerimi je treba itak ravnati tako zaščitniško, kot da so ogrožena vrsta, morajo biti

hiperaktivni in kompetitivni, natanko to od žensk terjajo tudi delodajalci (da so hiperaktivne, kompetitivne, da se stahanovsko ugonabljajo), družbena delitev dela in vlog v družini, pojmovanje spolnih vlog in družbena hierarhija vrednot pa ostajajo na ravni 19. stoletja. Ta kultura od žensk pričakuje, da bodo opravile ogromno neplačanega dela, od moških pa, da bodo moški – odvečni in nepotrebni. Kar ugotovi tudi Mila, ki se loči, potem pa z dvema prijateljicama (Kristen Bell & Kathryn Hahn) formira hedonistični tercet, ki obtiči med Seksom v mestu in Prekrokano nočjo, s čimer poudari, da ima lahko ženska ob materinstvu in karieri tudi življenje, toda ironično – prav tisto, za kar Mila misli, da zamuja (življenje, žurka, svoboda), je še stresnejše od “kletke”, v kateri je živela. Nič, komedija Poredne mame, v kateri celo vici zmagajo manjkrat, kot bi morali, je le karikatura, ki se ne more odločiti, kaj bi karikirala – karikatura brez stališča. Ali bolje rečeno: film, ki misli, da bodo njegovo delo opravili vici, ki pa so tudi v svoji “politični nekorektnosti” preveč korektni.