Frank Ocean: Blonde

Ko so pričakovanja velika, ni prostora za malenkostne poteze. In ko so pričakovanja največja? Frank Ocean je z nadaljevanjem po prvencu Channel Orange, ki ga je izstrelil med zvezde sodobnega r & b-ja, čakal kar dolgo, štiri leta. Vmes je redko gostoval na kakšnem pop posnetku, sicer pa za kar nekaj časa popolnoma izginil iz družabnih omrežij. Drugače od kolegov da veliko na zasebnost, bolj navadna pa je njegova obsesija s športnimi avtomobili. In sedaj, ko smo dobili nadaljevanje, smo dobili cel paket. Ne en album, ampak kar dva. Praktično naenkrat. Prvi – spremljevalni, »ob-album« – je vizualni, Endless, na njem ob glasbenih skicah gledamo Oceana, kako potrpežljivo, počasi rezbari leseno stopnišče. In zraven smo dobili še zin, revijo Boys Don’t Cry. V kateri je pesem, posvečena McDonaldsu, delo Kanyeja Westa.

Vizualni album, posnetki mladega pevca v delavnici, je seveda metafora nastajanja »glavne« nove plošče Blonde. Tudi to je obrtniško potrpežljivo rezbaril, rezal, pilil in šmirglal. Seznam sodelavcev je neskončen in nejasen, saj je v priloženi reviji pomešan z Oceanovim poklonom glavnim vplivom ob nastajanju projekta. Od zvezdnikov so nekaj dodali Kendrick Lamar, James Blake, Beyoncé, Kanye West, Pharrell. Od malo manj zvezdniških zvezdnikov André 3000 iz dvojca Outkast, kitarist Radioheadov Jonny Greenwood in superproducent Rick Rubin. Pri zaslugah so podpisani tudi David Bowie, Brian Eno in Jamie xx. In cel kup studijskih inženirjev prve lige.

A za večino navedenih lahko le ugibamo, kakšen je njihov prispevek, ali pa ga slišimo v kakšnem detajlu, kot na primer Beyoncé, ki na enem posnetku odmrmra spremljevalne vokale. Vendar lahko sklepamo, da je veliko večji pečat pustil Greenwood. Blonde je precej kitarski album. Prostorsko kitarski, občasno orgelski ali električnoklavirski album. Razen redkih pasic konkretnejših bitov. Je tripaško meglen, sivorazpoloženjski album v oblaku abstraktne introspekcije, nefiksiranih ljubezenskih tematiziranj in številnih drogeraških referenc. Na prvi posluh je goreče fene Oceanovega prvenca verjetno razočaral.

Toda prvi vtis je zavajajoč. Blonde ni prav nič zasanjan in je precej natančnejše delo od prvenca. Je rahločuten, subtilno pretenciozen in hudo zbran projekt izvajalca, ki zna trendovske obrazce sodobnega r & b-ja obrniti na glavo ali pa jih drobi v bohoten minimalizem. Z minimalnim naborom zvočnih elementov gradi bujno zvočno sliko. Kot je rekel Miles Davis: »Ne gre za note, ki jih igraš, ampak za note, ki jih ne igraš.« Blonde je prostran baladni impresionizem, v katerem slišimo topli soul Stevieja Wonderja in hladni elektronski pridih sodobnih arhitektov, kot je Arca. Je do radia dokaj neprijazen, mojstrsko oblikovan pop nevsakdanje tekočih obratov.