»Za vlado ni boljšega od študentov, ki ne težijo«

Domen Korelc je diplomiral iz filozofije in sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer oktobra začenja podiplomski študij. Pred študijem je bil uspešen igralec tenisa in pokra, med študijem pa so ga začeli zanimati družbena vprašanja in sistemski problemi, značilni za sodobno kapitalistično družbo. Pridružil se je študentskemu gibanju Iskra, kjer je danes član izvršnega odbora. Pod mentorstvom profesorjev dr. Leva Krefta in dr. Gorazda Kovačiča je diplomiral na temo razrednega boja in demokracije. Prizadeva si za izboljšanje položaja študentov ter odločno nasprotuje komercializaciji visokega šolstva in vpeljavi šolnin, kajti, kot pravi: »Ko enkrat stopiš na to pot, običajno ni več vrnitve.«

Se nekdo, ki je z igranjem pokra zaslužil za mnoge nedosegljive vsote, sploh lahko poistoveti s težavami povprečnega študenta?

Imam to srečo oziroma privilegij, ki to ne bi smel biti, da mi – v nasprotju s številnimi kolegi – za preživetje med študijem ni treba delati. Tako mi ob študijskih obveznosti ostane več časa za aktivistično delovanje. Veliko je področij, kjer pomanjkljivosti ali nepravilnosti študentje občutimo enako, ne glede na posameznikovo finančno zaledje, predvsem kakovost študija, premalo vpliva na delovanje študentske organizacije, katere del si, oziroma nasploh možnost vplivanja na sooblikovanje družbe, v kateri živimo. Po drugi strani pa mnoge spremembe na visokošolskem področju nesorazmerno prizadenejo tiste, ki so iz socialno šibkejših družin in imajo zaradi tega slabše možnosti, saj morajo ob študiju delati, težje dosežejo zahtevano prisotnost in ujamejo vse roke. Ne gre za vprašanje poistovetenja, temveč za solidarnost in zavedanje, da »noben človek ni otok«. Družbeno dogajanje se tiče vseh in denar te ne more izolirati od teh procesov in njihovih posledic na tvoje in družbeno življenje, vsaj ne za dolgo. Pri čemer še zdaleč ne govorim samo o razmerah za študij in študentskem organiziranju, tu so še podnebne spremembe, tajni trgovinski sporazumi, s katerimi bo kapital – predvsem korporacije – še okrepil svojo moč prek znižanja okoljskih in delavskih standardov, nerazumevanje in katastrofalni odzivi etablirane politike in dela javnosti ob aktualnih migracijah, ki so posledica prav te iste politike. Vse to (in še veliko drugih) so problematike, s katerimi se ukvarjamo v Iskri. Želim povedati, da na različnih področjih potekajo podobni procesi, ki jih moramo obravnavati skupaj, ne gre za posamezne bitke, ki so izolirane od ostalega družbenega dogajanja. Tu se kaže tudi nujnost sodelovanja progresivnih kolektivov in posameznikov v boju za boljšo družbo.

V reviji Reporter se sprašujejo, kako je mogoče, da ima društvo Iskra, v katerem deluje le nekaj deset socialistično usmerjenih študentov, prednost pred krovno Študentsko organizacijo Slovenije, ki zastopa vse slovenske študente. Kaj bi jim odgovorili?

Ne razumem, kje vidijo prednost. Vlada in ministrstvo za izobraževanje Iskre ne obravnavata kot enakovrednega deležnika v razpravah o problematiki študentov. Naša socialistična usmeritev se trenutno pozna predvsem v notranji dinamiki in organizaciji društva, aktivizmu ter vsebinah, ki jih ustvarjamo v okviru širše sistemske kritike. Kar zagovarjamo v konkretnejših zahtevah ali predlogih, so v resnici le osnove, kot je pravica, da je študent za svoje delo plačan in da upravičeno zahteva tisto, kar mu zakonsko pripada. Zagovarjamo tudi možnost, da je študentka ali študent aktivno vključen v delovanje študentske organizacije, katere član je in ki jo tudi financira z odstotkom od študentske napotnice. Cilj predlagane novele zakona o skupnosti študentov, ki jo je na pobudo Iskre v parlamentarni postopek vložila Združena levica, je, da se zagotovi strožji nadzor nad porabo javnih sredstev in uredijo volitve v predstavniške organe študentskih organizacij univerz. V Iskri si prizadevamo tudi, da se uzakoni sodna praksa, ki študentske organizacije opredeljuje kot subjekte javnega prava. Dober primer, zakaj je treba uvesti strožji nadzor nad porabo sredstev, je študentski kampus ljubljanske študentske organizacije v Ljubljani.

Zakaj?

Pri tem poslu je sumljiv že nakup parcele. ŠOUL je zemljišče odkupil od bivšega študentskega funkcionarja Benjamina Leskovca za 1,2 milijona evrov, Leskovec pa je samo nekaj mesecev prej za to zemljišče na javni dražbi odštel 350 tisoč evrov. ŠOUL na dražbi ni sodeloval. Ko so direktorja ŠOUL Andreja Klasinca vprašali o sumljivi povezavi, je odgovoril, da se v Sloveniji tako ali tako vsi poznamo. Na pet prostih delovnih mest v študentskem kampusu so zaposlili pet bivših študentskih funkcionarjev. Kot najugodnejšega ponudnika za svetovanje direktorju – zakaj bi direktor sploh moral imeti svetovalca, ni znano – so izbrali bivšega študentskega funkcionarja Andreja Boleta. Cena Boletove ure je bila 40 evrov, po pogodbi pa naj bi opravil 50 svetovalnih ur na mesec. Iz poročila, ki ga je predloži kot dokaz svojega dela, pa je razvidno, da je v enem mesecu obračunal 30 ur za »fizično prisotnost na kampusu« in 20 ur za »pregled sprotne dokumentacije za kampus«. Poleg tega je ŠOUL z Boletom sklenil še aneks in število ur v določenih mesecih celo podvojil. Tovrstne zlorabe je do neke mere mogoče odpraviti s predlagano novelo zakona o skupnosti študentov, kajti ta predvideva protikorupcijske klavzule, ki bi onemogočile posle z bivšimi funkcionarji. Toda hkrati je treba angažirati študentstvo, da končno začnemo sami upravljati študentsko organizacijo in ustavimo pretakanje javnega denarja v zasebne žepe. Zagovarjamo torej večjo vključenost in možnost upravljanja tistih, ki danes – tako na študentski kot državni ravni – te možnosti nimajo, veliko pozornosti posvečamo izobraževanju kot osnovi za koherentno družbeno delovanje in izhajamo iz zavedanja, da pozitivne spremembe za vse lahko dosežemo le z organiziranjem in bojem za svoje pravice.

Je strah pred strožjim nadzorom razlog, da je ljubljanska študentska organizacija na hitro prodala hostel Celica na Metelkovi?  

Mor da. Lahko tudi, da so hostel prodali, ker nujno potrebujejo denar za sanacijo likvidnostnih težav. Te so nastale zaradi investicije v študentski kampus, ki je doslej stal že več kot tri milijone evrov. Končni strošek bo še večji, saj se projekt še ni zaključil, poleg tega pa denar potrebujejo predvsem za financiranje Zavoda Kampus, ki mu ŠOUL na leto nameni 400 tisoč evrov. Tu gre za splošni problem ŠOUL. Znotraj nekaterih zavodov in same študentske organizacije obstaja kup izvrstno plačanih delovnih mest, ob tem pa v oči bode dejstvo, da je rezultatov dela malo oziroma jih sploh ni.

Verjamete razlagi ŠOUL, da je bila prodaja hostla potrebna, ker naj bi se ta znašel na robu rentabilnosti in ker tudi ni dovolj denarja za njegovo obnovo?

V Iskri nikakor ne mislimo, da bi se moral ŠOUL ukvarjati z dejavnostmi, ki niso neposredno povezane s študenti. Prodaji nismo nasprotovali, ne moremo pa mimo dejstva, da je šlo za izjemno hiter postopek prodaje. Res je, da je skupni presežek prihodkov nad odhodki Zavoda ŠOUhostel zadnja leta padal, vendar pa je ta do letošnjega leta še vedno znašal več kot 350 tisoč evrov. ŠOUL pa je ustanoviteljske pravice ŠOUhostla, ki upravlja s hostlom Celica prodal za 290 tisoč evrov. Sami preračunajte, koliko lastnih sredstev bo kupec dejansko namenil za nakup. Negospodarno upravljanje javnih sredstev seveda ni nikakršna posebnost ljubljanske študentske organizacije, enako se dogaja tudi v koprski in mariborski študentski organizaciji. V proračune študentskih organizacij univerz se iz naslova koncesijske dajatve in zakona o uravnoteženju javnih financ prelije veliko sredstev. Gre za javna sredstva. V letu 2016 je tako ŠOU v Ljubljani prejel 3.682.000 evrov, ŠOU v Mariboru 2.220.150 evrov in ŠOU na Primorskem 703.950 evrov – nad porabo teh sredstev ni praktično nobenega nadzora. Nadzorna komisija ŠOS, ki naj bi bedela nad študentsko organizacijo, ne zazna večjih nepravilnosti, prav tako nepravilnosti ne zaznava ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Celo nasprotno. Po mnenju ministrstva je ŠOS »konstruktiven socialni partner«. Stojan Sorčan, direktor direktorata za visoko šolstvo, je na obravnavi novele zakona o skupnosti študentov dejal, da njihove izkušnje z delovanjem s ŠOS zanikajo vse naše argumente in da niso zaznali kakršnekoli korupcije ali nenamenske porabe sredstev. Jasno je, zakaj ministrstvo ščiti interese ŠOS in ne interesov študentov. ŠOS zelo ozko definira, kaj sploh so interesi študentstva. Zadovolji se z ‘drobtinicami’, kot je podaljšanje statusa študenta po diplomi, ki ga predvideva novela zakona o visokem šolstvu. Za vlado pa seveda ni boljšega od študentov, ki ne težijo. Še več, ministrstvo in ŠOS sta v letih 2012 in 2013 tako dobro sodelovala, da je takratni predsednik ŠOS Mitja Urbanc danes vodja kabineta ministrice Maje Makovec Brenčič. Dokler večina študentov ni dobro seznanjena z dogajanjem in se ne spodbuja njihovo družbenokritično delovanje, ni resnejše nevarnosti za množičnejši upor.

V dokumentarcu ‘Koga napasti zdaj’ režiser Michael Moore Slovenijo prikaže kot skoraj idilično deželo, saj v nasprotju z ZDA ohranja brezplačni študij. Pa je res tako idilična?

 Moorov film je vse skupaj prikazal preveč naivno in tudi sam v filmu pravi, da je »izbiral rožice iz plevela«. Njegov namen najbrž ni bil prikazati dejanski boj slovenskih študentov, pač pa preusmeriti pozornost na javne dobrine in biti provokativen. Tudi »dobre prakse« iz drugih držav so prikazane zelo popreproščeno. Čeprav za zdaj še res nimamo šolnin za redni študij, obstajajo druge oblike pritiska na študente, kot je manjšanje števila brezplačnih izpitnih rokov, omejevanje pravice študentov do pritožbe zaradi napak, pa tudi komercialna dejavnost raziskovalnih projektov. Slovensko visoko šolstvo je daleč od idiličnega. Spomnite se afere z astronomskimi honorarji, ki je s položaja ministrice za izobraževanje odnesla Stanko Setnikar Cankar. Ali pa afere z nezakonito izplačanimi dodatki za stalno pripravljenost profesorjev. Čeprav uradno ni šolnin, to ne pomeni, da je v Sloveniji študij brezplačen. Šolnine se uvajajo posredno, z zviševanjem vpisnin in stroškov študijskih gradiv, komisijski izpiti na primer stanejo že skoraj dvesto evrov. Skratka, čeprav šolnin formalno nimamo, se nam že dogaja razslojevanje. Socialni ukrepi za dijake in študente že več let stagnirajo ali pa se krčijo, pač skladno s splošno varčevalno klimo in politiko uravnoteženja javnih financ. Zaradi slabo urejene štipendijske politike so mnogi mladi prisiljeni v študentsko delo, saj je to edini način, da si lahko plačajo študijsko gradivo, najemnino za stanovanje in ostale stroške. Zavedati se je treba, da je Študentska organizacija financirana iz odstotka bruto zaslužka dela prek študentske napotnice. Manj ko je štipendij, več študentov je prisiljenih v študentsko delo prek napotnice, kar pa koristi le študentskim organizacijam, zasebnim posrednikom študentskega dela in delodajalcem, ki to s pridom izkoriščajo. Imamo torej študente, za katere je slabo poskrbljeno in so zaradi nezavidljivega gmotnega položaja prisiljeni v delo, da si sploh lahko privoščijo stroške, povezane s študijem. Študentski predstavniki, uradno zavezani interesu študentov, so v bistvu ozka klika študentskih funkcionarjev.

Do socialnega razslojevanja ne prihaja samo med študenti, ampak tudi med visokošolskim osebjem.

Na to smo opozarjali že ob aferi z dodatki za stalno pripravljenost. Znotraj univerze obstaja razredna delitev na elitno kasto akademikov in funkcionarjev, ki se selijo s položaja na položaj, ter na skupino preobremenjenih, prekarno zaposlenih in podplačanih asistentov, docentov in nepedagoškega osebja, ki nosi največje breme rezov. Po vstopu neoliberalne teorije in prakse na področje visokega šolstva in univerze se to neskladje samo še povečuje. Ustaviti ga je mogoče le s skupnim bojem študentov in profesorjev, ki imamo vizijo drugačne, boljše univerze, kjer bo vzpostavljen akademski prostor dialoga in kolegialnih odnosov med profesorji, študenti in ostalimi zaposlenimi, kjer bosta z vidika vsebinskega dela ponovno omogočeni raziskovanje ter ustvarjanje teorije in ne zgolj njene reprodukcije, zavite v kopico birokratskih nujnosti, ki prej kot na delovanje v družbeno korist spomnijo na vodenje velikega dobičkonosnega podjetja ali korporacije.

Septembra bo v državnem zboru druga obravnava novele zakona o visokem šolstvu. Ta resda ne prinaša šolnine za redni študij, prinaša pa večjo internacionalizacijo. Čemu je potrebna?

Nekoč so unive rzitetno blagajno polnili izredni študentje, ker pa je ta vir skoraj presahnil, zdaj očitno računajo na tuje študente, ki bodo kot samoplačniki prinašali denar na univerzo. Toda to ni največja težava novele zakona o visokem šolstvu. Njena največja težava je nedefiniranost javne službe. Namreč, še vedno ni predvidena razmejitev med javnimi in zasebnimi dejavnostmi na državnih univerzah, pa čeprav takšno razmejitev zahteva tudi odločba ustavnega sodišča. Ravno z definicijo javne službe, ki bi morala temeljiti na opredelitvi znanja kot javne dobrine, ki je pod enakimi pogoji na vseh stopnjah študija dostopna vsem, bi lahko jasno razmejili dejavnosti v okviru redne, brezplačne javne službe v visokem šolstvu od tržnih storitev visokošolskih zavodov. Novela torej ne izključuje vse večje komercializacije visokega šolstva, prav tako pa mu ne zagotavlja stabilnega javnega financiranja. Poleg tega, kot veste, prinaša tudi spremembe glede učnega jezika. Predlagano besedilo novele pomeni razmah tujega jezika – angleščine – na univerzah, celo do te mere, da bi bili nekateri študijski programi na voljo samo v angleščini. To bi pomenilo, da bi slovenski profesorji v angleščini predavali večinoma slovenskim študentom. Posredovanje znanja in razumevanje pa sta v tujem jeziku močno okrnjeni.

No, predvideno je povečanje financiranja na odstotek BDP-ja, kar je za dobro tretjino več od sedanjega 0,62 odstotka …

Drži. Toda ni znano, kdaj in kako naj bi bila ta številka dosežena. Iz formule ni mogoče ugotoviti, kako naj bi dosegli postopno zvišanje deleža javnih sredstev na dva odstotka BDP-ja do leta 2020. Kljub obljubi o enem odstotku je v prehodni določbi zapisan način za dosego tega cilja, ki predvideva obdobje najmanj 15 let z možnostjo enoletnega podaljšanja za vsako leto z negativno gospodarsko rastjo, s čimer se polno financiranje študija pomika v vse bolj oddaljeno prihodnost.

Množičnost študija je lahko tudi način, da neko starostno skupino spraviš v predavalnice, in jo discipliniraš v ubogljivo delovno silo.

Verjetno ni naključje, da bo obravnava novele potekala septembra, ko so študentje obremenjeni z jesenskimi izpitnimi roki ali pa so še na počitnicah ...

To je ena od prefinjenih metod, kako onemogočiti kritike, saj je septembra nemogoče izvesti množično mobilizacijo študentov. Druga metoda je zavlačevanje. Novelo so vlekli celo leto, kar je dokaj naporen proces za vse deležnike, sploh če se ministrstvo odloči, da nisi relevanten sogovorec in tvoja kritika in priporočila niso vredni pozornosti. Prav zato, ker so pritiski kapitala vse hujši, je tako pomembno, da znanje definiramo kot javno dobrino. Univerza mora biti definirana in razumljena kot prostor za ustvarjanje in posredovanje vednosti. Seveda nič od tega ni v skladu z logiko kapitala. Namesto ustvarjanja in posredovanja vednosti je danes govor o pridobivanju specifičnih kompetenc v predavalnicah, ki ustrezajo razmeram na trgu dela. Med študijem pa nam poskušajo vcepiti še življenjske modrosti, kako moraš biti bolj »uporaben«, »kreativen« in »konkurenčen«. Logika kapitala nas uči: bodi fleksibilen, delaj na sebi in bodi poslušen, zato da boš lažje prišel do službe. Konkretno se to pozna že pri študentskem delu, ko se od študentov pričakuje, da se bodo podredili zahtevam delodajalcev in se pustili izkoriščati. Univerza se iz avtonomne, svobodomiselne institucije, ki se je prevpraševala o stanju v družbi in je skušala odgovoriti na vprašanje, kakšno družbo si želimo, spreminja v institucijo, ki vse bolj sledi tržni logiki in presežnim dobičkom. Seveda pa tudi preizpraševanje obstoječega stanja družbe ni dovolj, potreben je še naslednji korak, torej s pridobljenim znanjem delovati zunaj fakultet in prispevati k družbenim spremembam.

Je za vse slabše stanje kriva tudi bolonjska reforma?

Absolutno. Bolonjski način študija onemogoča kritično, uporno, samostojno mišljenje študentov. Zase lahko rečem, da sem več kritičnega mišljenja in zavedanja o pomenu povezave teoretskega znanja s prakso razvil z delovanjem v Iskri kot pa v predavalnicah. Pod vplivom neoliberalne doktrine in bolonjske reforme se je pridobivanje znanja spremenilo v tržno blago. Danes se večina mladih istoveti z enim od dveh prevladujočih pogledov na življenje, oba pa temeljita na ideologiji individualizma in nas prepričujeta, da moramo predvsem poskrbeti zase. Ena pravi: zdaj si mlad, zabavaj se! Druga pa: spravi se v red, bodi bolj kreativen, bolje napiši svoj življenjepis, več se udejstvuj ob študiju, izberi si takšno smer študija, ki jo trg potrebuje, in pridobi čim več kompetenc, da boš konkurenčen na trgu dela.

Vse to silno prizadevanje za izboljšanje lastne podobe in konkurenčnosti ti seveda nič ne koristi, če ni na voljo varnih in stalnih zaposlitev.

Točno to sem nameraval reči. Mlade po koncu študija čakajo predvsem začasne in slabo plačane oblike dela brez osnovnih delavskih in socialnih pravic. Vlada statistične podatke interpretira po svoje. Trdi, da brezposelnost med mladimi upada, ne pove pa, da gre pretežno za prekarne oblike dela, ki so med mladimi v Sloveniji razširjene bolj kot v katerikoli drugi državi OECD, na kar čedalje glasneje opozarjajo v sindikatu Mladi plus. Zaradi tega se mladi ne morejo osamosvojiti oziroma postati avtonomni, si ustvariti lastne družine, izkoristiti svojega potenciala in prevzeti drugih nalog v družbi. Načelo »vsako delo šteje« zveni precej cinično, če upoštevamo, da se mnogim mladim v Sloveniji vstop na trg dela preprečuje s tem, da ne morejo opravljati pripravništva, ki je pogoj za zaposlitev.

Število študentov višješolskega in visokošolskega izobraževanja v Sloveniji že nekaj let upada, kljub temu pa še vedno študira skoraj polovica mladih od 19. do 24. leta. Se strinjaš s tistimi, ki pravijo, da je ta delež previsok?

Absolutno ne! Študij mora biti dostopen vsem in pod enakimi pogoji. Lahko pa se pravica do študija loči od ugodnosti, kot so boni za prehrano, dostop do študentskih domov in pravica do opravljanja študentskega dela. Vendar je to odvisno od tega, kako kot družba dojemamo vlogo študija in univerze. Je unierza le stroj za ‘štancanje’ delovne sile ali še kaj več? Pa še nečesa se moramo zavedati: zaradi pomanjkanja služb je študij prevzel vlogo socialnega korektiva in nadomestila za brezposelnost. Je pa množičnost študija lahko tudi način, da neko starostno skupino spraviš v predavalnice, jo discipliniraš v ubogljivo delovno silo in s tem zmanjšaš potencialno nevarnost za ustaljeni družbeni red.