»Za vlado ni boljšega od študentov, ki ne težijo«

Domen Korelc je diplomiral iz filozofije in sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer oktobra začenja podiplomski študij. Pred študijem je bil uspešen igralec tenisa in pokra, med študijem pa so ga začeli zanimati družbena vprašanja in sistemski problemi, značilni za sodobno kapitalistično družbo. Pridružil se je študentskemu gibanju Iskra, kjer je danes član izvršnega odbora. Pod mentorstvom profesorjev dr. Leva Krefta in dr. Gorazda Kovačiča je diplomiral na temo razrednega boja in demokracije. Prizadeva si za izboljšanje položaja študentov ter odločno nasprotuje komercializaciji visokega šolstva in vpeljavi šolnin, kajti, kot pravi: »Ko enkrat stopiš na to pot, običajno ni več vrnitve.«

Se nekdo, ki je z igranjem pokra zaslužil za mnoge nedosegljive vsote, sploh lahko poistoveti s težavami povprečnega študenta?

Imam to srečo oziroma privilegij, ki to ne bi smel biti, da mi – v nasprotju s številnimi kolegi – za preživetje med študijem ni treba delati. Tako mi ob študijskih obveznosti ostane več časa za aktivistično delovanje. Veliko je področij, kjer pomanjkljivosti ali nepravilnosti študentje občutimo enako, ne glede na posameznikovo finančno zaledje, predvsem kakovost študija, premalo vpliva na delovanje študentske organizacije, katere del si, oziroma nasploh možnost vplivanja na sooblikovanje družbe, v kateri živimo. Po drugi strani pa mnoge spremembe na visokošolskem področju nesorazmerno prizadenejo tiste, ki so iz socialno šibkejših družin in imajo zaradi tega slabše možnosti, saj morajo ob študiju delati, težje dosežejo zahtevano prisotnost in ujamejo vse roke. Ne gre za vprašanje poistovetenja, temveč za solidarnost in zavedanje, da »noben človek ni otok«. Družbeno dogajanje se tiče vseh in denar te ne more izolirati od teh procesov in njihovih posledic na tvoje in družbeno življenje, vsaj ne za dolgo. Pri čemer še zdaleč ne govorim samo o razmerah za študij in študentskem organiziranju, tu so še podnebne spremembe, tajni trgovinski sporazumi, s katerimi bo kapital – predvsem korporacije – še okrepil svojo moč prek znižanja okoljskih in delavskih standardov, nerazumevanje in katastrofalni odzivi etablirane politike in dela javnosti ob aktualnih migracijah, ki so posledica prav te iste politike. Vse to (in še veliko drugih) so problematike, s katerimi se ukvarjamo v Iskri. Želim povedati, da na različnih področjih potekajo podobni procesi, ki jih moramo obravnavati skupaj, ne gre za posamezne bitke, ki so izolirane od ostalega družbenega dogajanja. Tu se kaže tudi nujnost sodelovanja progresivnih kolektivov in posameznikov v boju za boljšo družbo.