103 leta Borisa Pahorja: "Upanje je v svetu, ki bo v ospredje postavil človeka"

Zagovornik zamejcev, pričevalec zgodovine, pisatelj in mislec Boris Pahor je konec tedna praznoval 103. rojstni dan. Ob jubileju so v Konzorciju predstavili njegovo najnovejšo knjigo V imenu dialoga, sestavljeno iz dnevniških zapisov, navedb starejšega datuma, citatov in pisem. Po predstavitvi je Pahorja na slavnostnem kosilu gostil tudi predsednik vlade Miro Cerar. 

Pahor je ob bližnjem 103. rojstnem dnevu pregovoril o Evropi v času terorizma in begunske krize. Sam rešitev vidi predvsem v dialogu, ki bo usmerjen k razumu. Upanje je v svetu, ki bo v ospredje postavil človeka in partikularnost na vseh področjih in se uprl vojnam, barbarizmom ter težnjam k prevladi.

Med drugim Pahor podpira idejo Stephana Hessla o ustanovitvi etičnega parlamenta: "Če bi se na svetovni ravni v imenu dialoga srečali politični gospodarji, predstavniki različnih veroizpovedi, pisatelji in drugi misleci, bi dialog lahko uspel."

Svojo najnovejšo knjigo V imenu dialoga v grobem sestavil iz dveh delov. V prvem je objavljen dnevnik, ki je leta 2005 mesec dni izhajal v Delovi Sobotni prilogi, v drugem pa so besedila, ki so nastala od leta 2013 do danes in se zdijo Pahorju zelo pomembna.

V zapisih se Pahor, kot so zapisali pri Cankarjevi založbi, "kritično in neposredno posveča že znanim temam in zapisuje izzive za dialog. Njegov klic po pravičnem svetu je jasen in brez vsakega dvoma, in njegova vera, da človeštvo premore dovolj modrosti in moči za pot iz kriz k bolj etičnemu človeku, je sporočilo enega zadnjih svetovnih pričevalcev iz pekla koncentracijskih taborišč".

Boris Pahor je leta 2013 vendarle sprejel naziv zaslužnega občana Trsta. Naziv je leta 2009 namreč zavrnil, ker takratno vodstvo mestne občine v obrazložitev odločitve ni hotelo zapisati, da bo Pahor častni naziv prejel tudi zaradi pisanja o nasilju fašizma. Izrecno je bil omenjen le nacizem. Novejša občinska uprava pod vodstvom Roberta Cosolinija s tem pogojem ni imela težav.

V intervjuju za Mladino leta 2009 je Pahor dejal, da je v šoli, potem ko je bila odpravljena slovenščina, veljali za neinteligentnega, saj so se mu posmehovali in je zaradi tega leta životaril: "Bil sem mesečnik, pobalin, nisem sicer kradel in uničeval, ampak sem se potepal. Ko sem naredil štiri razrede slovenske osnovne šole, mi je moral oče plačati učitelja, ki me je usposobil, da sem se za silo izražal v italijanščini. Doma mi ni mogel nihče pomagati, moj oče je bil na žandarmeriji avstrijski fotograf, obvladal je nemščino, malo tržaški dialekt, toda to ni bilo za v šolo. Ko sem spregledal, da moram ostati zvest slovenski identiteti, sem začel iskati slovenske knjige. K nam so prihajale na skrivaj, na šverc, v nahrbtnikih, kakor tobak. Na podlagi slovenske literature sem spoznal svet in naravo ter začel študirati. To je bil res duševni boj: ali ostanem Slovenec ali postanem Italijan? Ko sem to spoznal, sem bil v redu dijak. Ko pa sem pustil teologijo, moja semeniška matura ni veljala nič. To je bila moja druga huda ura, čeprav maturant, sem bil spet samo z veljavnim spričevalom osnovnošolca."