Sina Otona Župančiča so domobranci iz maščevanja poslali v Dachau
Oton Župančič med govorom na balkonu Univerze v Ljubljani, 10. maja 1945.
© Cerar France, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Gotovo je, tako kot vsak od nas, v življenju dvomil tudi Oton Župančič. Že Samogovori o tem povedo dovolj. A njegova odločitev za narodnoosvobodilni boj in njegova tedanja poezija sta zgodovinsko jasni, pošteni in pogumni.
Šestega septembra bo minilo petinsedemdeset let od takrat, ko je bila objavljena znamenita pesem dr. Antona Pesnika (Otona Župančiča) »Pojte za menoj!«; to je prva pesem, objavljena v narodnoosvobodilnem tisku v Sloveniji. V Slovenskem poročevalcu je bila pesem sicer objavljena brez navedbe avtorja. Že med vojno je bila ponatisnjena pod naslovom »Veš, poet svoj dolg?« v Slovenskem zborniku 1942, in to seveda ni bil edini ponatis.
Župančič je (po Miklavžu Komelju, Kako misliti partizansko umetnost?, str. 53) »pred vojno v slovenskem kulturnem prostoru figuriral kot pesnik liberalnega meščanstva, nikakor ne kot revolucionar«. A je nedvoumno, tako po dognanjih stroke kot po percepciji javnosti, postal »prvi partizanski pesnik«. Razlogi za to so prepričljivo razloženi v številnih literarnozgodovinskih in zgodovinskih delih. Pa vendar se več kot desetletje in pol ponavljajo poskusi zlorab in potvarjanja Župančičeve medvojne in povojne poezije ali pa nekakšne relativizacije njegove odločitve za narodnoosvobodilni boj, češ, Župančič je bil pa ja pesnik vseh Slovencev.
V »najboljšem« primeru, npr. pri nameravani uporabi njegovih verzov na spomeniku vsem žrtvam vojn, pa gre za vsebinsko reinterpretacijo tistega, kar je v resnici napisal, in za samovoljen »prenos« – le enega dela! – verzov, namenjenih povsem določni družbeni skupini (narodnim herojem) kar na celotno populacijo, ne glede na različne vrednostne usmeritve in odločitve za časa življenja.