Film / Pete in njegov zmaj

zadržan +

Dobrodušni velikan.

Disney je pred skoraj štiridesetimi leti produciral film Pete in njegov zmaj, ki je bil napol igran, napol pa animiran, toda z razlogom – ker tedaj še ni bilo digitalne tehnologije in digitalnih efektov, so lahko zmaja, ki zares izgleda in deluje kot zmaj, pričarali le s klasično animacijo. Zdaj, ko so digitalni efekti nekaj povsem vsakdanjega, lahko risanka mutira v igrani film, v katerem zmaj Elliot izgleda tako živ kot oni orjaški ptiči v Avatarju.

Ker se film dogaja v sodobnem svetu, vse skupaj ne izgleda ravno obetavno (še en fantazijski pomp, si rečete), a po drugi strani – tudi Spielbergov E.T. se je dogajal v “današnjem” času. In zmaj je le E.T., ki sreča Tarzana – pri desetih. Ali pa Mowglija, dečka iz džungle. Razlika je le v tem, da desetletni Pete (Oakes Fegley) ni zrasel v džungli, temveč v ameriškem gozdu, in da ga ni vzgojil kak opičjak ali volk (volkovi ga itak skoraj požrejo!), temveč zmaj, ki ga je našel po prometni nesreči, v kateri je izgubil družino, kar je približno tako, kot da bi rekli, da je malega Peta, divjega dečka iz ameriške “džungle”, vzgojila travma, velika in strašljiva kot zmaj, a tudi prijazna in inspirativna, kot so lahko prijazne in inspirativne le travme. Če bi socialna država izgledala kot ta zmaj, če bi bila tako občutljiva, če bi imela toliko srca in toliko domišljije, potem se otroci ne bi izgubljali v slumih, jamah in luknjah sodobnega kapitalizma, socializacija pa ne bi bila travmatičnejša od travme. In seveda, socialne države ob prvem stiku ne bi vprašali: me boš požrla?