Knjiga / Benedict Carey: Kako se učimo

+ + + +

Publicistični pregled teorij in eksperimentov učenja.

Ob šolskem neuspehu sledi kritika – moral bi se več učiti! A avtor postavi stvar na glavo: kako se učinkoviteje učiti, ne da bi vložili več truda? Spomin ima dve komponenti: pozabljamo, kar smo vedeli, a hkrati se primeri tudi, da se spomnimo, kar smo nekoč pozabili. Bi morali iti v boj proti pozabljanju? Nikakor, velja stopiti po drugačni poti. Vzemimo besedo iz tujega jezika, ki sem jo pozabil. Če jo bomo obnovili v drugem kontekstu, jo s tem zasidram na novo, saj bo zdaj vpeta v dveh miselnih zvezah. Po isti logiki je učenje s premori uspešnejše: spremembe krajev študija bodo spoznanja utrjevale z asociacijami okoliščin. Spodbudne so motnje, ne povsem opravljeno delo se dlje ohrani v spominu. Seveda ne v smislu, da se učiš in čtivo odložiš za vekomaj, temveč da se vračaš k učenju. Kar implicira učenje kot permanentni proces. To pa je mogoče le ob zadostnem motivu. Tu vskoči plonk listek – najbolje se boš naučil snovi tako, da jo boš sposoben razložiti drugim.

Namesto učenja kot veščine obnavljanja vpelje avtor učenje z uvidom, ki osmisli znanje tudi na stopnji konfliktne interpretacije. Filozof in mislec Taras Kermauner je to povedal še nazorneje; ko so ga v partijskem režimu vrgli s fakultete, ko so mu bila zaprta karierna vrata, je stavil na študij kot način življenja, skozi katerega je ustvarjal mišljenje: »Nisem ponavljal splošnih fraz, ampak sem postal tisti, ki ve, ki ima izvirnega duha.« Ključ je torej motivacija, možgani pač obdržijo samo tisto, kar je smotrno, koristno ali zanimivo, kajpak s stališča posameznika. Homer ni napisal Iliade, ampak si jo je vtisnil v spomin in jo znal na pamet ter kot rapsod z njo nastopal in si odpiral vrata kot zaželeni gost. Careyjeva knjiga prinaša metode in spoznanja procesov učenja, a samega učenja se iz nje ni moč naučiti.