Delavec premagal Goljata

Težko je verjeti, da smo šele leta 2016 v Sloveniji dočakali prvo pravnomočno sodbo zaradi onemogočanja sindikalnega združevanja. Sodišče na drugi stopnji je potrdilo, da sta bila nekdanja zaposlena v trgovski družbi Rutar Boštjan Bradeško in Bernarda Gajser kriva kršitev sindikalnih pravic. Spor se je vlekel pet let, zaslišanih pa je bilo 32 prič. Bradeško bo moral plačati dobrih 13 tisoč evrov, Gajserjeva nekaj več kot 4500 evrov denarne kazni.

Kaj se je zgodilo? Leta 2011 so se delavci v mariborskem Rutarju začeli sindikalno povezovati, ker se je govorilo o odpuščanju in so si želeli pravne pomoči. Delodajalec te novice ni dobro sprejel in je začel pritiskati nanje. Zaradi tega se je velika večina članov sindikata iz njega izpisala, ostalo jih je le nekaj, ki so vztrajali do konca. Pa sta njihova požrtvovalnost in trud primerno poplačana? Če izvzamemo šikaniranje in dolgotrajnost postopka, lahko sodbo, če govorimo o sindikalnem delovanju v Sloveniji, označimo za zgodovinsko.

Sekretarka Zveze svobodnik sindikatov Slovenije (ZSSS) Alenka Rožman meni, da je odločitev sodišča za sindikate pomemben mejnik, saj so z njo skušali doseči in dokazati, da morajo pri odnosu do zaposlenih tudi tuji delodajalci spoštovati ustavo in druge zakone. »Da smo prišli do te sodbe, je, žal, trajalo pet let. Nekateri delavci, ki so bili na sodišču zaslišani kot priče, niso bili več v delovnem razmerju pri Rutarju, zato so si upali povedati vso resnico. Delavci, ki so tam še zaposleni, pa pri izjavah niso bili tako suvereni in odkriti, čeprav so prisegli, da bodo govorili resnico, saj so bili na sodišču. Legitimno izvoljena sindikalna zaupnica Marjeta Mušič je bila v teh petih letih, kar je trajal postopek, ves čas v nemilosti odgovornega za družbo Rutar Slovenija gospoda Bradeška in ta je uporabljal različne oblike šikaniranja,« je pojasnila Alenka Rožman in dodala, da morajo tudi delavci razumeti, da imajo kljub slabšim dohodkom od delodajalcev vso pravico do združevanja in s tem zagotavljanja oblike pravnega varstva in zaščite.

Rutar je očitno ne bo odnesel tako poceni, saj so nekateri delavci že v samem sodnem postopku vložili premoženjskopravne zahtevke, katerih vrednost skupaj znaša približno 22 tisoč evrov. V pravdi jih lahko tudi zvišajo. To pomeni, da bodo zoper Boštjana Bradeška vlagali še civilne tožbe.

Čeprav so mediji primeru namenili veliko pozornosti, se lastnik podjetja Josef Rutar ni niti enkrat odzval na pisanje Alenke Rožman, kaj šele, da bi se z njo poskušal sestati. Rutar Slovenija vsako leto pripravi srečanje vseh zaposlenih, vendar predstavnica sindikata Marjeta Mušič od prevzema funkcije nanj ni bila povabljena. Po besedah Rožmanove so ji povedali, da je tam nezaželena: »To je za moje pojme skrajno neprimerno ravnanje lastnika, saj se je delavka borila za pravice vseh zaposlenih in ne samo zase.« Nič kaj v skladu s portretom prijaznega in uspešnega gospoda Josefa Rutarja, kot nam ga je pred meseci predstavil Jože Možina v oddaji Intervju na nacionalki, ki jo je končal z besedami, da trgovskemu velikanu želi veliko zadovoljnih kupcev in »seveda tudi prodajalcev«.

V sodni bitki je David vseeno premagal Goljata. Pravzaprav ne David, temveč delavec. In pika.