Knjiga / Tanguy Viel: Pariz-Brest

+ + +

Bizarna zgodba o bitki za dediščino.

Kajpak Brest in Pariz, babica in mama, zlobni prijatelj in nespodobni vnuk/sin, ki ob živih prednikih piše družinsko avtobiografijo. Za hip odblesk Camusovega »Tujca«, motiv province, ki dominira nad glavnim mestom, psihopatologija familije, gradacija kraje od čokolade do 14 milijonov, mrlič ali dva, naslov, ki obeta več kot asociacijo na kolesarsko dirko Pariz–Brest–Pariz, v celoti pa delo, kjer slog prekaša vsebino. Neskončno dolgi stavki znajo ubiti bralno strast, toda tu prav oni vlečejo v branje. Suha gramatika postane paša za duha: priredja, podredja, vstavki, elipse in celo v nemški maniri z glagolom zaključen stavek dobijo prav v svoji kompliciranosti smisel, saj pretanjeno povežejo in niansirajo opise dogodkov.

Če knjigo iz literarne perspektive prestavimo v sociološko, dobimo čtivo, ki ga preberemo v treh urah. Robert Escarpit je nekoč razbesnel ljubitelje lepe književnosti, ko je v knjigi »Sociologija književnosti« brutalno razvrstil literaturo po razdaljah med mesti. Na železniških postajah so namreč v kioskih prodajali knjige, ki so bile pravšnje za triurno, štiriurno ali x-urno vožnjo. Skratka, ideja branja kot oblike kratkočasja, kot zabijanja časa.

Danes ima knjiga v tej funkciji številne tekmece: mobije, tablice, računalnike in televizije. In v tej točki so kratkočasne zgodbe a la Viel v prednosti pred visoko literaturo, ki zahteva polno bralno naperjenost, kjer knjiga in bralec postaneta eno, ko se osamita pred vsakodnevnim svetom za dolge ure, kdaj celo pozno v noč in v naslednje dni. Pariz-Brest je tip literature, ki konkurira revijam in igricam, brez velikih zgodb in spoznanj, a z razbiranjem nenavadno spletenih stavkov.