Zomby: Ultra

V devetdesetih letih je krona najbolj razvpitega britanskega producenta padla na glavo Aphex Twinu, prejšnje desetletje pa ta krona ni padla daleč stran od Zombyja. Oba imata prirojeno genialno glasbeno žilico, prav tako oba rada dvigujeta prah s svojimi muhami. Zaradi ostrega jezika so oba »vrgli« z internetnih forumov. Na intervjuje pogosto prideta samo, kadar se jima zljubi. PR se iskreno zdi njuna zadnja skrb. In oba se v javnosti rada skrivata; Aphex Twin pod DJ-pultom, Zomby za masko. Nekaterim to dviguje tlak, drugi se muzajo, bolj ali manj vsi pa jima priznavajo nesporno glasbeno mojstrstvo. Oba sta zaljubljena v prvo polovico devetdesetih let, ko sta se na Otoku srečala techno in jungle ter botrovala pojavu UK hardcora, takrat sopomenke za rave. Čeprav bi šlo lahko za kakšen poklon zasedbi Depeche Mode, se Zomby tudi s četrtim albumom spoprime s svojimi rejverskimi koreninami.

Da se je po osmih letih album spet odločil založiti pri Hyperdubu, ki si je med poznavalci ustvaril sloves ene najbolj radovednih, poznavalskih in razburljivih elektronskih založb, se zdi logično. Tako kot se je naveza zdela logična leta 2008, ko je Hyperdub veljal za eno ključnih basovskih založb in Zomby za enega od najprodornejših dubsteperjev. No, njuni poti sta se potem ločili. Zomby se je znašel v varstvu večjih založb 4AD in XL, se družil z ustvarjalci visoke mode in sodeloval z njimi, posnel tri epske albume in povsem očaral poznavalce sodobne elektronike. Album Ultra zdaj prinaša logično nadaljevanje oziroma nadgradnjo njegovega prepoznavnega izraza, ki bo v delirij (spet) spravljal predvsem petičneže.

Zomby je bil in ostaja avtsajder. Najsi bo zato, ker krši žanrska pravila, ali zato, ker jih rad zelo na široko interpretira. Ko spoštljivo manipulira z jungleskimi breaksi, temačnimi grimerskimi beati ali pa (techno) dubovsko atmosferičnostjo, ni dvoma, od kod črpa navdih. Toda drugi producenti se v preteklost pogosto radi ozirajo iz nostalgičnih vzgibov, ob Zombyjevi (de)konstrukciji rejva pa dobite vtis, da gre za več kot samo za sentiment do tega verjetno najpomembnejšega obdobja britanske klubske elektronike. Če odmislimo vse socialne, politične in druge zgodbe, je zatonu rejva botrovala predvsem vse večja generičnost. Toda Zomby z novo ploščo znova dokaže, da je v rejverski e(ste)tiki ostalo še veliko manevrskega prostora za raziskovanje in novosti. Celo take, ki tudi v primerjavi s sodobnimi smernicami in veliko mlajšimi elektronskimi izpeljankami še zdaleč ne učinkujejo utrujeno. Si bo zamaskiranec z novim albumom razširil občinstvo? Verjetno ne, toda to niti ni njegova želja. Zdi se, da je najsrečnejši, ko se zapre v studio in ustvarja. In to še vedno počne izvrstno.