Kultura / Čudoviti lisjak

Otroci do pravljičarjev pogosto gojijo nadvse upravičeno zamero: ker se do njih vedejo, kot bi pripadali drugi živalski vrsti. Taki, ki se ji v življenju ne more zgoditi nič hujšega od tega, da se jim sfiži priprava rojstnodnevne torte za prijatelja. Taki, ki jo zanimajo preproste, zlahka obvladljive reči in jih nevarnost spravlja v grozo. Da za otroke obstajajo drugačna pravila in predpisi, da otroci živijo posebno življenje s prilagojenim programom. Da so preprosti in je treba zato vse stvari, predvidene zanje, popreprostiti. Jih pomanjšati, jim zgladiti gube, odpraviti nesorazmerja. Zliti čeznje lavor rožnate glazure. Zelo živo se še spomnim svete jeze, s katero sem pred kakšnimi 20 leti spremljala nedeljski Živžav. Vsiljujočega se vprašanja, za koga me ti ljudje imajo. Mislijo, da sem neumna? Kajti, presenečenje: otroci umirajo. Umirajo jim bližnji. Ne bolezen, ne vojska, ne lakota zanje niso pripravile izjeme. In otroci to vedo. Otroci, skoraj bolj kot odrasli, vedo, da so odrasli. In pametni otroci so, skoraj bolj od inteligentnih odraslih, zelo prepričani o lastni pameti. Najbolj od vsega pa sovražijo, kadar jih ne jemljejo resno. Zato so otroci skoraj po pravilu ekstatični od sreče, ko prvič v življenju naletijo na Roalda Dahla.