Kolumna / Bernard Nežmah: Besede in številke barvanja realnosti

Premier Miro Cerar ml. je ob drugi obletnici svoje vlade ob hvalnicah svojim uspehom presenetil z ostrim napadom na opozicijo: medtem ko država dosega gospodarsko rast, jo ta poskuša destabilizirati z interpelacijami in drugimi kritikami. Gospod je dedič trde roke partijskega režima, ki je postavljal dihotomijo med vladajočimi komunisti, ki skrbijo za dobrobit države in oponenti ter oporečniki, ki jo s svojimi izjavami rušijo. Ravnokar je izšla knjiga Rosvite Pesek posvečena Francetu Bučarju, ki je v osemdesetih v parlamentu v Strasbourgu zahteval, da mednarodne institucije prenehajo kreditirati Jugoslavijo, ker to le vzdržuje njeno nedemokratično vladavino. In bil v domovini takoj deležen golide psovk, da je narodni izdajalec. Temelj politične demokracije je diametralno nasproten - svoboda kritike, po kateri državljani in stranke ponujajo drugačno vizijo, postopke in zakone, kot jih izvaja vladajoča stranka. In predsednik aktualne vlade po 30 letih postpartijske zgodovine še ni doumel, da opozicijske stranke niso nezaželeni tvor zla, temveč povsem normalno okolje politike. Še več, ob napovedi interpelacije zoper šolsko ministrico zaradi ignoriranja protiustavnega stanja pri financiranju šolstva, je zarohnel: tisti, ki so sami kršili ustavne pravice izbrisanih, sedaj nam očitajo kršenje ustave. Profesor prava nastopa s protipravno logiko : če naši predhodniki niso spoštovali ustave, je tudi nam ni treba!