»Sem proti temu, da iz starega mesta delamo Disneyland«

Dr. Bogo Zupančič je kustos za novejšo slovensko arhitekturo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani in avtor šestih knjig o zgodovini slovenske arhitekture: Ljubljanski Nebotičnik – denar in arhitektura, Arhitekt Josip Costaperaria in ljubljansko moderno meščanstvo ter zbirke štirih knjig Usode ljubljanskih stavb in ljudi. Za svoj publicistični opus je leta 2006 prejel Plečnikovo medaljo. Je soavtor razstave Soseske in ulice, ki so jo v MAO odprli v spomin na čase, ko se je stanovanjske soseske še gradilo z mislijo na njihove uporabnike.

Že v doktorski nalogi ste se ukvarjali z ozadjem gradnje ljubljanskega Nebotičnika, nato pa ste o tej stavbi napisali še obsežno monografijo. Je mogoče potegniti vzporednice med gradnjo Nebotičnika in sodobnimi nepremičninskimi projekti?

Primerjava je se veda možna, sam jo vidim pri stanovanjsko-poslovnem kompleksu Situla. Oba objekta sta sestavljena iz horizontalnega, pritličnega dela, v katerega je umeščen javni program s trgovinami in lokali, ter stolpa, v katerem so stanovanja. Nebotičnik resda nima garaž, saj te v tridesetih letih prejšnjega stoletja zaradi majhnega števila avtomobilov niso bile nujne. Druga podobnost je, da sta bila oba objekta zgrajena na vrhuncu gospodarske krize, zaradi česar sta bila dlje časa prazna. Investitor Nebotičnika je bil Pokojninski zavod, ki je v nepremičnine in vrednostne papirje vlagal, da bi svojim varčevalcem omogočil varno starost. Zavod je stanovanja gradil tudi v Splitu, po načrtih Vladimirja Šubica, kajti vse tja do leta 1937 je ljubljanska inženirska zbornica vključevala tudi inženirje in arhitekte z območja Dalmacije. Pred drugo svetovno vojno je imela zbornica le kakšnih dvajset inženirjev, pa tudi arhitektov je bilo veliko manj kot danes, v Ljubljani jih je bilo do začetka druge svetovne vojne le okoli 130. Pri slovenski zbornici za arhitekturo je zdaj registriranih 1500 arhitektov, kljub temu pa težko rečemo, da se je kakovost bivanja bistveno izboljšala. Še vedno največ govorimo o Plečnikovi Ljubljani – o Tromostovju, Mesarskem mostu, tržnici, Narodni in univerzitetni knjižnici ... Mesto potrebuje mestnega arhitekta, osebo, ki zna v pravem trenutku udariti po mizi in reči: Tako bo, odločeno je, gremo naprej! Plečnik je bil izvrsten mestni arhitekt, potem dolgo ni bilo nikogar, zdaj pa to vlogo opravlja Janez Koželj. V Ljubljani se ob vsakem urbanem vprašanju pojavi ogromno mnenj, razprave se vlečejo v neskončnost, to pa blokira izvedbo vizije.