Kako ne (p)ostati šleva

Ko nam strah zleze pod kožo, hitro doseže kosti. Razprši se po naši notranjosti kot šibre iz lovskega naboja. In ohromi. Predvsem duha. Bliskovito izključuje kompleksna stikala naše racionalnosti, sočutja in solidarnosti, namesto njih pa prižiga tista preprosta, primarna, namenjena golemu preživetju. Ne glede na to, kako človeku lasten je, nas razčloveči, spravlja na raven zeber in antilop na napajališču, ki se trudijo le preživeti vsako naslednje pojenje in ne postati naslednja izmed žrtev velikih plenilskih mačk. Ko so nas to poletje v divjem ritmu dosegala poročila o nedoumljivih brutalnih napadih po Evropi, je bilo, tudi v spokojnih sencah dalmatinskih borovcev, težko ohraniti mirnost in neprizadetost. Vsaj meni so podobe povoženih, zabodenih, ustreljenih ljudi in predvsem otrok, krvavih ulic, vagonov in trgovskih centrov, ki bi lahko bile ulice mojega mesta, avtobusi mojega mestnega prometa in najbližji trgovski center najboljšega soseda, ukradle kar nekaj ur počitniškega spanca, ur v katerih se ti vedno znova zastavlja isto preprosto vprašanje: Kaj pa, če? Kaj pa, če ... na naslednjem koncertu ... kaj pa, če ... na neki brezzvezni tekmi ... kaj pa, če ... v vrtcu ... kaj pa, če ... v šoli ... na trajektu ... letalu ... katastrofičnih scenarijev kolikor hočeš, tebi pa preostane upanje, da bo zakon velikih številk tudi v prihodnje na tvoji strani. Veš, v resnici z gotovostjo veš, da tovrstnih napadov ni mogoče zares in v celoti preprečiti, da proti zlu, ki tako, na videz naključno, izbira svoje cilje, ni mogoče postaviti učinkovite obrambe, a si v tistem trenutku, ko ti strah stresa želodec, pripravljen, želiš si, verjeti nasprotno. Da je obljuba varnosti mogoča in da jo je smiselno, kaj smiselno, celo nujno, zavarovati s poroštvom žičnate ograje, povečanega nadzora na mejah, zakaj pa ne tudi dolgih cevi, neprebojnih jopičev in čelad na sprehajališčih naših mest, po velikih, dolgih hodnikih naših trgovskih centrov, pred vhodi v gledališča, letališča, vrtce in šole, o ja, še posebej tam ...

Knjige vedno pomagajo. V tem primeru Tek za zmajem Khaleda Hosseinija. Najprej zaradi uvodnega dela, ki popisuje Afganistan, kot ga ne poznamo, kakršnega danes ni več. Ki je bil tako prekleto normalno podoben našim, recimo jim normalnim zahodnim državam, da bi lahko bil katerakoli izmed njih. In obratno: vsaka izmed njih bi lahko bila Afganistan in vsak Evropejec Afganistanec, varnostna grožnja, potencialni terorist. Hosseini pa v romanu poleg razglednice Afganistana, kot je nekoč bil, ustvari tudi izjemno močan lik očeta glavnega junaka, ki ga imenuje Baba, bogatega paštunskega poslovneža iz predsovjetskih in predtalibanskih časov. Ta v neki kritični situaciji, med begom iz Afganistana, tvega življenje v zaščito šibkejšega prebežnika, ob čemer svojega sina Amirja, ki ne razume očetovega tveganja, opremi še z življenjsko modrostjo, da ni pomembno, kako in kdaj človek umre, ampak kako je pred tem živel. Baba je utelešenje človeškega dostojanstva, poguma, požrtvovalnosti in solidarnosti, izumirajočih vrlin iz nekih drugih časov. Nisem gledal filmske priredbe knjižne uspešnice, ne vem, komu so zaupali vlogo Babe, a v moji, za barvo kože slepi različici bi ga lahko igral Clint Eastwood, in to tisti Clint iz Gran Torina, ki je očitno tudi v resničnosti nadomestil igralca Clinta Eastwooda, vsaj glede na njegovo nedavno izjavo o tem, da smo generacija šlev (pussy generation), izjavo, ki je sama na sebi (seveda ne v kontekstu, v katerem jo je povedal Clint, čeprav tudi v njem ni čisto zgrešena), ne glede na vso moralno paniko, ki jo je sprožila med liberalci vseh dežel, žal popolnoma točna.

V ta vrednotni vakuum z lahkoto vstopajo politiki nove dobe, avtoritarni ksenofobični populisti, ki sicer dajejo vtis robatosti, možatosti in odločenosti.

Na smrt smo prestrašeni, o tem ni dvoma, vendar nas ta strah sam na sebi še ne naredi šlev, saj je žal popolnoma realen in upravičen. Teroristična grožnja, ki se je bojimo, je vse prej kot namišljena, realna in neposredna je, clear and present, kot to znajo v zvenečo frazo lepo spraviti samo Američani. Problem imamo, ko dopustimo, da ta strah v celoti prevlada in začne določati, ne le kako živimo (z nekaj več varnostnimi ukrepi in omejitvami, nad katerimi v dani situaciji pač ni smiselno pretirano vihati nosu, ne glede na to, kako zelo liberalen si domišljamo, da je), pač pa tudi, kdo in kakšni smo. Ali bomo Hosseinijevi Babe ali šleve, ni odvisno od tega, ali nas je strah, pač pa od tega, kaj in kakšni bomo zaradi oziroma strahu navkljub. Na tej točki pa nekaj usmeritev in vodstva s strani naših političnih liderjev še zdaleč ne bi bilo odveč, a bi žal, vsaj kar se aktualnih političnih elit tiče, celo s popolnoma naključnim žrebanjem res težko prišli do tako izbrane druščine šlev, kot je ta, ki danes zaseda ključne politične položaje v večini evropskih držav, čast redkim izjemam, kot je Angela Merkel. Na eni strani lahko opazimo, da močan primarni strah, ki nas ohromi ob vsakem brutalnem terorističnem napadu, pri večini ljudi sčasoma vedno izzveni (če gre za oddaljen napad v kakem dnevu, če gre za napad v neposredni bližini pa, če verjamemo strokovnjakom s tega področja, v nekaj tednih). In ti se vedno poskušajo vrniti v normalne življenjske vzorce potovanj z letali, podzemnimi železnicami, obiskovanja koncertov, nogometnih tekem, šol. Na drugi strani pa se krepi občutek, da se pri političnih elitah strah samo še stopnjuje in vedno bolj postaja prevladujoče, če ne edino gorivo njihovega delovanja. Pri tem je še najhujše to, da je v očeh javnosti, ki seveda realnost vedno gleda skozi tista očala, ki ji jih na nos nataknejo mediji, ta njihov strah pogosto videti kot odločenost oziroma, kot posledica neke čudežne mimikrije, celo kot pogum. Prav nasprotno od napotka Hosseinijevega Babe so današnje politične elite žal, zavoljo golega preživetja, pripravljene žrtvovati življenje samo, natančneje naš, recimo mu pogojno evropski način življenja, utemeljen na humanizmu in razsvetljenstvu, telegrafsko opisan v geslu svoboda-enakost-bratstvo. Nobena od teh temeljnih družbenih vrednot, ki določajo, ne le kakšni, ampak celo kdo smo, namreč ni več dovolj sveta in nedotakljiva, da bi bila varna pred varnostjo samo.

V ta vrednotni vakuum z lahkoto vstopajo politiki nove dobe – avtoritarni ksenofobični populisti, ki sicer dajejo vtis robatosti, možatosti in odločenosti, ko, brez veliko premisleka, v imenu varnosti pozivajo k dvigovanju nacionalnih zastav in zidov, k povečanemu nadzoru in represiji, celo oboroževanju lokalnih domoljubov, ko stresajo različne sovražnosti in žaljivke na račun tistih drugih in drugačnih. Vse to pa so različne manifestacije strahu in ne morda poguma, kot bi radi verjeli njihovi vedno številnejši volivci, ki so prav tako iz strahu zgrabili za njihovo populistično vabo, stopili pod nacionalistične prapore ter obrnili hrbet svojim dosedanjim levo-desnim političnim opredelitvam in tradicionalnim političnim strankam, ki se s tem njihovim strahom očitno niso znale pravilno spoprijeti oziroma so njihovi predstavniki sami delovali preveč prestrašeno, da bi jim še lahko zaupali. Ravno pri teh tradicionalnih političnih strankah, ne glede na njihovo levost oziroma desnost, je opaziti celo dvojno mero strahu. Po eni strani strahu pred novo realnostjo stalne teroristične grožnje, po drugi strani pa strahu, da bi vsemu navkljub stali (in morda obstali) na temeljnih vrednotah evropske družbe. Ta drugi strah je sicer bolj preračunljive narave, saj gre v resnici za strah pred izgubo podpore volivcev, pa vendar tradicionalnim političnim strankam daje napačne kalkulacije, saj te, z vsakim negotovim, prestrašenim, korakom odmika od temeljnih vrednot, samo dodatno krepijo podporo novim populistom. Le kdo bi volil dvojne šleve?

Vedno krajše sape bo evropska zgodba, če se, ujeta v primežu strahu in varnostnih groženj, ne bo znala vrniti k svojim temeljnim vrednotam.

korakom odmika od temeljnih vrednot, samo dodatno krepijo podporo novim populistom. Le kdo bi volil dvojne šleve?

»Tragedija današnjega dne je vsesplošni, univerzalni fizični strah, tako dolgo vzdrževan, da nam je postal celo znosen. Ni nam več mar za vprašanja duha, obstaja samo še eno vprašanje: kdaj bom jaz odletel v zrak?«

Naj nas aktualnost zgornjega citata ne zavede. Ni nov. Vzet je iz nagovora Williama Faulknerja ob prejemu Nobelove nagrade za literaturo daljnega leta 1950. Izrekel ga je v tesnobnem ozračju prvih povojnih let, obenem tudi prvih let hladne vojne in z njo povezanega strahu pred totalno jedrsko vojno z zagotovilom popolnega medsebojnega uničenja vseh sodelujočih, s pasivnimi opazovalci vred. Faulkner z njim sicer nagovarja mlade pisateljice in pisatelje, naj se izvijejo iz krča strahu s tem, da strah prepoznajo kot najobičajnejšo in človekovo temeljno čustvo ter ga s tem za vedno potisnejo v ozadje in se spet posvetijo večnim vprašanjem ljubezni in časti, ponosa in sočutja, poguma in požrtvovalnosti, brez katerih je vsaka zgodba kratke sape in obsojena na propad. Kot bo vedno krajše sape tudi evropska zgodba, če se, ujeta v primežu strahu in varnostnih groženj, ne bo znala vrniti k svojim temeljnim vrednotam.

»Dokler se ne vrne k tem vprašanjem, bo pisal pod prekletstvom, pisal bo, kot bi bil priča koncu človeka. S tem se ne želim sprijazniti. Verjamem, da človek ne bo zgolj preživel: človek bo prevladal. Ker je nesmrten, ne zgolj zaradi svojega neizčrpnega glasu, pač pa zaradi svoje duše in duha, sposobnega sočutja in žrtvovanja in vzdržljivosti. Poetova in pisateljeva dolžnost je, da človeka spomni na njegov pogum, na njegovo čast, na upanje in ponos in sočutje in žrtvovanje, na temelje, na katerih bo preživel in prevladal.«