Komentar / Kako ne (p)ostati šleva
(prosto po Faulknerju)

Protest dolgotrajno čakajočih na azil v Ljubljani
© Matej Pušnik
Ko nam strah zleze pod kožo, hitro doseže kosti. Razprši se po naši notranjosti kot šibre iz lovskega naboja. In ohromi. Predvsem duha. Bliskovito izključuje kompleksna stikala naše racionalnosti, sočutja in solidarnosti, namesto njih pa prižiga tista preprosta, primarna, namenjena golemu preživetju. Ne glede na to, kako človeku lasten je, nas razčloveči, spravlja na raven zeber in antilop na napajališču, ki se trudijo le preživeti vsako naslednje pojenje in ne postati naslednja izmed žrtev velikih plenilskih mačk. Ko so nas to poletje v divjem ritmu dosegala poročila o nedoumljivih brutalnih napadih po Evropi, je bilo, tudi v spokojnih sencah dalmatinskih borovcev, težko ohraniti mirnost in neprizadetost. Vsaj meni so podobe povoženih, zabodenih, ustreljenih ljudi in predvsem otrok, krvavih ulic, vagonov in trgovskih centrov, ki bi lahko bile ulice mojega mesta, avtobusi mojega mestnega prometa in najbližji trgovski center najboljšega soseda, ukradle kar nekaj ur počitniškega spanca, ur v katerih se ti vedno znova zastavlja isto preprosto vprašanje: Kaj pa, če? Kaj pa, če ... na naslednjem koncertu ... kaj pa, če ... na neki brezzvezni tekmi ... kaj pa, če ... v vrtcu ... kaj pa, če ... v šoli ... na trajektu ... letalu ... katastrofičnih scenarijev kolikor hočeš, tebi pa preostane upanje, da bo zakon velikih številk tudi v prihodnje na tvoji strani. Veš, v resnici z gotovostjo veš, da tovrstnih napadov ni mogoče zares in v celoti preprečiti, da proti zlu, ki tako, na videz naključno, izbira svoje cilje, ni mogoče postaviti učinkovite obrambe, a si v tistem trenutku, ko ti strah stresa želodec, pripravljen, želiš si, verjeti nasprotno. Da je obljuba varnosti mogoča in da jo je smiselno, kaj smiselno, celo nujno, zavarovati s poroštvom žičnate ograje, povečanega nadzora na mejah, zakaj pa ne tudi dolgih cevi, neprebojnih jopičev in čelad na sprehajališčih naših mest, po velikih, dolgih hodnikih naših trgovskih centrov, pred vhodi v gledališča, letališča, vrtce in šole, o ja, še posebej tam ...