“Strumpiraj prasico!”

Donald Trump je Hillary Clinton v prvem televizijskem soočenju, ki ga je gledal ves svet, stalno prekinjal. V uri in pol jo je prekinil 51-krat. To, da je moral poslušati žensko, je slabo prenašal. A to je bilo predvidljivo. Seksist pač ne more iz svoje kože. Trump ženske razglaša za “psice” in “prasice”. Očita jim, da so “grdobe”. Če novinarka problematizira njegov seksizem, to pripiše menstruaciji (“od nekod ji teče kri”), ki da jo muči. Ženske, ki splavijo, bi kaznoval. V nosečnosti vidi “neprijetnost” za biznis. Odvetnici, ki je rekla, da mora podojiti svojega trimesečnega dojenčka, je rekel, da je “nagravžna”. Ženske, ki delajo, se mu zdijo “nevarne”. S svojo hčerko Ivanko bi hodil, če ne bi bil njen oče. Ženske, ki so zaposlene v njegovih podjetjih, a niso dovolj privlačne, odpusti. Alicio Machado, miss Universe, je krstil za “Miss Piggy”. TV-voditeljici Megyn Kelly je tvitnil, da je “bimbo”. Ženske ima za zlatokopke (Anne Hathaway!), ki se poročajo zaradi denarja, za nameček pa še nočejo podpisati predporočnih pogodb. Vse ženske, ki so nastopile v TV-seriji The Apprentice, so flirtale z njim, a “to je bilo pričakovati”. Za Rosie O’Donnell je rekel, da je “gnusna” in da naj pazi, če ne bo poslal kakega svojega prijatelja, ki ji bo speljal punco. Za Clintonovo je rekel, da ne “izgleda” predsedniško in da ne more “zadovoljiti” svojega moža. Arianni Huffington, ustanoviteljici Huffington Posta, je rekel, da je “neprivlačna” in da zato lažje razume, “zakaj je njen mož odšel z drugim moškim”. In ko je prebral statistike o spolnih napadih na ameriške vojakinje, je tvitnil: “26.000 neprijavljenih spolnih napadov v vojski – le 238 obsodb. Kaj pa so ti geniji pričakovali, ko so dali skupaj moške & ženske?” Logično: ko se moški znajde v istem prostoru z žensko, najprej pomisli, kako bi jo posilil.

Toda seksizem Trumpu bogato obrodi. Izplača se mu. Dodajte še njegov rasizem (od Mehičanov, ki bi jih izgnal iz Amerike, in muslimanov, ki bi jim prepovedal vstop v Ameriko, do predsednika Baracka Obame, ki da ni bil rojen v Ameriki), pa lažje razumete, zakaj je postal tak fenomen. Ali bolje rečeno: zakaj je postal tak fenomen kot TV-serija Igra prestolov.

Ko se moški v Igri prestolov znajde v istem prostoru z žensko, najprej pomisli, kako bi jo posilil. In tisto čudno, barbarsko, temnopolto, rasno inferiorno ljudstvo – Dotraki – nima kaj iskati v kraljestvu belskega glamurja: vstop prepovedan! Seksizem in rasizem Igri prestolov res bogato obrodita. Ja, izplačata se ji. Serija je megahit, vrti se že sedem sezon, pobrala je rekordno število Emmyjev. Feni jo bodo pogrešali, ko je ne bo več, toda še vedno bodo imeli Trumpa, ki ni padel z drevesa. Kje neki: teren mu je namreč pripravila prav Igra prestolov¸ v kateri sta seksizem in rasizem nekaj povsem sprejemljivega in logičnega, moralno nevtralnega in politično korektnega. Še več: Igra prestolov ju je normalizirala.

Ni kazni za posilstvo. Niti ni terapije ali maščevanja za posilstvo. Še celjenja posttravmatičnega stresa ni – ko je posilstva konec, se serija nadaljuje tako, kot da se ni nič zgodilo.

Trik je kakopak v tem, da se sama serija dogaja v fantazijskem srednjem veku (ali pa softcore verziji Srednjega sveta, če hočete), v davnih, starih, primitivnih časih, kar pomeni, da sta tudi seksizem in rasizem prestavljena v globoko preteklost, predmoderni čas, v katerem so bili ljudje pač takšni – seksistični in rasistični. To je bilo tedaj nekaj povsem vsakdanjega in normalnega. Nihče se ni pritoževal. Nihče ni protestiral. Ljudje so bili še napol pismeni. Feminizma še ni bilo. Za ženske pravice še niso slišali. Ženske še niso imele volilne pravice. Vraga, volitev sploh še ni bilo. In lepo prosim: kakšne ženske pravice! Tedaj še celo človekovih pravic ni bilo. Ljudje so bili lahko tedaj seksisti in rasisti – nekaznovano, brez slabe vesti in brez občutka krivde. In ker sta seksizem in rasizem stvar globoke, primitivne preteklosti, lahko publika v njima nemoteno uživa – ja, nekaznovano in katarzično, brez slabe vesti in brez občutka krivde.

V sodobnem svetu, v sedanjosti si publika tega ne more več privoščiti – seksizem in rasizem sta nesprejemljiva in nemoralna, znak primitivnosti in neandertalske retardiranosti. Igra prestolov, posneta po romanih Georga RR Martina, pa je povabilo k brezmejnemu uživanju v seksizmu in rasizmu. Tu lahko publika res izživi vse svoje seksistične in rasistične fantazije. Tu lahko pretirava. Tu se ji ni treba zadrževati. Tu se ji ni treba samocenzurirati. Tu je lahko politično nekorektna. Tu si lahko da duška. Vse, za kar je “prikrajšana” v sedanjosti, dobi bogato poplačano v regresivni preteklosti Igre prestolov – z obrestmi. Glede na stopnjo seksizma, ki ga nudi serija, in glede na brezmejni užitek, ki ga nudi seksizem (sedem sezon! megahit! fenomen! grmada Emmyjev!), bi lahko rekli, da se sodobna publika čuti zelo, zelo, res zelo “prikrajšano”.

Konsenzualno posilstvo

Igra prestolov – za fene GoT – je kraljestvo, ki ga je zgradil seksizem. No, oboroženo krilo seksizma – posilstvo. Ženske so neprestano brutalizirane, zlorabljane in posiljevane. Sanso Stark na poročno noč brutalno posili mož, Khal Drogo svojo ženo, Daenerys Targaryen, posili praktično vsako noč, Jaime Lannister posili svojo sestro-ženo, Cersei (v morbidni prisotnosti njunega – resda mrtvega – otroka), Crasterjeve žene-hčerke posilijo pripadniki “Nočne straže”, Tyrion Lannister posili Sunset Girl, Meryn Trant očitno posili najstnico in tako dalje. Seks je posilstvo. Posilstvo je seks.

Seksizem in posilstva so ves čas dvigovali prah. Ženske so serijsko tvitale: Tega mizoginičnega sranja ne bom več gledala! Jebite se, fantje! Z razlogom: nikoli ni dvoma, da so moški tisti, ki fukajo ženske, in da so ženske le objekti. “Kongres od ženske ne pričakuje želje, le potrpljenje,” slišimo. Ramsay Bolton pa za svojo mrtvo ljubico itak reče, da je “dobro meso” in da naj jo vržejo psom. “Prasice” in “psice” – recimo Myrando – mečejo z balkonov. A po drugi strani: “Zaprite prasico,” piše na majicah Trumpovih fenov. Ali pa: “Strumpiraj prasico!” Polemikam o seksizmu v Igri prestolov ni bilo ne konca ne kraja. Ne da je to producente ustavilo ali pa vsaj streznilo. Seksizem je postajal tako moteč, tako očiten in tako sistematičen, kot da je srce in duša serije – in tudi njen glavni selling point. Toda kreatorji serije so stalno zanikovali, da gre za seksizem in posilstva. Ne, prikazati skušajo le “grozote” patriarhalne družbe. Alex Graves, eden izmed režiserjev serije, je celo rekel, da Jaime ne posili Cersei, ampak da gre za “konsenzualni seks”, ali natančneje – da posilstvo na koncu postane konsenzualni seks. Da meja med konsenzualnim seksom in posilstvom ni povsem jasna, je tipično seksistično rezoniranje. Saj. Tudi kreatorji Igre prestolov očitno živijo v srednjem veku – v toksičnem samozanikanju “patriarhalnih možganov”. Še huje, tega, kar so posneli, sploh ne gledajo. Cersei namreč med “konsenzualnim seksom” stalno ponavlja: “Ne! Nočem! Nehaj! Ne! Nočem!” In prav tu je trik: ker se serija dogaja v fantazijskem svetu, so dovoljene vse fantazije – tudi fantazije o posilstvu. Tu so vse fantazije enakovredne in enakopravne – in enako dobre.

A po drugi strani: kreatorji Igre prestolov so bili polni izgovorov in relativizacij. Rekli so, da le sledijo romanom, po katerih je serija posneta (v Martinovih romanih številnih posilstev – recimo posilstva Sanse Stark – ni, če smo že ravno pri tem), da je seksizem tudi v drugih serijah (npr. Don Draper v Oglaševalcih), pa jih nihče ne obsoja (Draperja je obsodila kar sama serija!), da so žrtve brutalnega, grozljivega, grizlijevskega nasilja tudi moški, pa nihče ne teži. Moške brutalno pobijajo, ženske brutalno posiljujejo – mar ni to znak enakopravnosti?

Sploh pa: Margaery, Arya ali Brienne z mečem v roki – mar ne izgledajo kot posiljevalke moških? Igra prestolov sugerira, da so pravzaprav ženske tiste, ki posiljujejo moške, kar spominja na homofobe, ki trdijo, da so nestrpni istospolni, na rasiste, ki trdijo, da so rasistični črnci, in 70-letnega Trumpa, ki trdi, da ženske – recimo Hillary – niso dovolj “vitalne” in “žilave”.

Emilia Clarke, Sophie Turner in Natalie Dormer, zvezdnice Igre prestolov, so poudarjale, da serija prikazuje le paleto ženskih izkušenj, da slavi tudi močne ženske, kraljice (ki pobijejo veliko moških), da v resnici sploh ni seksistična, temveč feministična (ker da ženske v srednjem veku niso imele niti približno toliko moči, kot je imajo v seriji), da je realistična (z zmaji? s poletjem, ki traja osem let?), da si pred seksizmom in posilstvi ne smemo zatiskati oči in da prikazovanje posilstva še ni afirmacija ali glorifikacija posilstva. Oh, kot da je Igra prestolov eksplicitna in progresivna kritika seksizma, mizoginije in kulture posiljevanja.

Nasprotno: seksizem in posilstvo nista prikazana kot nekaj negativnega, temveč kot nekaj pozitivnega – vsakdanjega in normalnega, netravmatičnega in neproblematičnega. Kot ljudski običaj, kot del folklore in tradicije, kot kulturna posebnost. Posilstvo je tu institucija – kot danes pravna država, parlament ali Disneyland. Z eno besedo: prikazovanje seksizma je tu natanko afirmacija in glorifikacija seksizma. Igra prestolov je “v najboljšem primeru parodija feminizma,” pravi Kylie (Fandom Following).

Logika je na dlani: če je ženska prisotna, če je torej tam, pomeni, da pristaja na seks. Kot ameriške vojakinje v vojaških bazah. Ni kaj, trumpovski trenutek. Ženska je ta, ki izbere posilstvo. Zakaj bi bila sicer tam, med moškimi? Kar je popolna seksistična perverzija ženske pravice do izbire.

Kaj v Igri prestolov preostane ženski, recimo Daenerys Targaryen? Da se zaljubi v tega, ki jo je posilil! O, še bolje: da dela vse, da bi si prislužila njegovo spoštovanje! Kot da je posilstvo znak spoštovanja. In kot da je seksizem znak spoštovanja. Kar je spet trumpovski trenutek. To se namreč ujema s Trumpovo maksimo, da so lahko ženske za enako delo, kot ga opravljajo moški, plačane enako kot moški le pod pogojem, če delajo tako dobro kot moški. Nič, Igra prestolov je le pornifikacija stockholmskega sindroma. In obenem pornifikacija patriarhalnega sindroma: naloga žensk je, da rojevajo otroke – in če že hočejo oblast ter postati kraljice in princese, potem hočejo to le zato, da bi lažje rojevale otroke.

Igra prestolov je štartala leta 2011, kar pomeni, da je prišla z veliko krizo kapitalizma. Ko pa se kapitalizem znajde v krizi, kot je zdajšnja, se skuša vedno rešiti tako, da spolne vloge ostro, jasno in odločno loči in razdeli. Na moške in ženske. Na aktivne in pasivne. Na sadiste in mazohiste. Na gospodarje in sužnje.

Trump v srednjem veku

Ne, seksizem v tej mamutski seriji ni prikrit ali zastrt, temveč je populistično odkrit – nekaj, na kar je Igra prestolov tako ponosna, kot so porniči ponosni na money shot. Igra prestolov dela vse, da bi lahko publika čim bolj uživala v seksizmu. Po eni strani srednji vek prikazuje kot fantazijsko preslikavo našega,

sodobnega sveta (overdose nasilja, klanja, terorja, sadizma, mučenja, razkosavanja, kastracij, nestrpnosti, trpljenja ipd.), kar omogoča lažje vživljanje, po drugi strani pa ni nobenega moralnega arbitra ali moralnega kompasa, ki bi signaliziral, da sta seksizem in posilstvo nesprejemljiva – in namerno ga ni, pravi Stephanie Genz (Conversation). Ni kazni za posilstvo. Niti ni terapije ali maščevanja za posilstvo. Še celjenja posttravmatičnega stresa ni – ko je posilstva konec, se serija nadaljuje tako, kot da se ni nič zgodilo. Obenem pa serija publiki tudi ne mežika, češ saj ste dovolj razsvetljeni, da sami dobro veste, da je to grdo in nesprejemljivo. Ne, Igra prestolov si za vsak seksizem in vsako posilstvo vsakič znova čestita.

Neil Marshall, eden izmed režiserjev serije, je povedal, da je bil na snemanju ves čas predstavnik TV-kanala HBO, ki je filmarje sproti pozival k stopnjevanju golote in seksizma. Da publika ne bi izgubila interesa in preklopila na drug kanal, jo je treba vsake toliko šokirati – s seksizmom. Še najbolje z brutalnim posilstvom. Kar je tipično trumpovski trenutek. Trump je namreč rekel: ko se mu zazdi, da se ljudje na shodu dolgočasijo, hitro reče kaj šokantnega, recimo, da bo zgradil zid, izgnal vse Mehičane ali prepovedal vstop muslimanom, pa vsi spet oživijo. Igra prestolov je kot Trump: stalno vpije “Bomba!” Od gledalca pričakuje, da bo v posilstvu užival tako nekritično kot posiljevalec iz srednjega veka, v seksizmu pa tako nekritično kot seksist iz srednjega veka. Še več, to pričakuje tudi od gledalke – da bo torej uživala v podrejanju, posiljevanju, seksizmu, navsezadnje, junakinje Igre prestolov se v te, ki jih posiljujejo, zaljubijo.

Seksualna politika Igre prestolov je identična seksualni politiki romana Petdeset odtenkov sive, postfeminističnega odgovora na stari feminizem, ki je ženskam govoril, kaj smejo in česa ne, kakšen seks je sprejemljiv in kakšen ne. Igra prestolov ženskam sporoča natanko to, kar jim sporoča Petdeset odtenkov sive: dovolj je bilo moraliziranja! Vojne spolov je konec! Zdaj ste osvobojene, zato lahko končno spet uživate tudi v igrah spolnega podrejanja in kaznovanja, ki so še malo prej veljale za izraz moškega šovinizma, seksizma in mizoginije! Zdaj, ko ste emancipirane, lahko spet uživate v tem, da ste moška lastnina!

Ana in Christian v Petdesetih odtenkih sive – porno verziji Harryja Potterja – potrebujeta pogodbo, ki bo potrdila konsenzualnost njunega početja: “Dom sprejema Podrejeno za svojo, v času trajanja je njegova lastnina, ki jo nadzira, ji gospoduje in jo disciplinira.” V Igri prestolov – porno verziji Gospodarja prstanov – pa pogodba sploh ni potrebna, ker je postavljena v srednji vek, v katerem se dogajajo hujše reči od posilstva: ljudem trejo lobanje, jim sekajo glave in ude, jih razkosavajo, cvrejo in talijo, jim odirajo kožo, jim iztikajo oči. Kri in možgani špricajo na vse strani. Vse skupaj se itak začne na kupu trupel. Kaj je posilstvo v primerjavi s temi grozotami, sprašuje Igra prestolov.

In ko Khal Moro ženski reče, da jo bodo “pofukali vsi po vrsti” in da jo bodo potem, “če bo kaj ostalo od nje, prepustili še konjem”, le kanalizira Christiana, ki Ani dahne: “Pofukal te bom kadarkoli, kakorkoli in kjerkoli bom hotel!” Ano hoče pofukati do konca, v celoti, “temeljito” in “na vse mogoče načine”, kot pravi. Celo njene orgazme šteje. Fuka jo nezadržno, neprekinjeno, permanentno – na vse načine, v vseh položajih, na vseh lokacijah. Hoče jo izčrpati. Izžeti. Za druge moške noče pustiti ničesar. Obupano – s pravo birokratsko vnemo! – skuša dokazati, da seks obstaja. Če ni seksa, ni dominacije.

In to je trumpovski trenutek: prav Trump se ves čas hvali s svojo potenco, svojim penisom, svojo veliko roko. Ko je snemal TV-serijo The Apprentice, je, poroča Associated Press, na glas razmišljal, katere udeleženke vse bi pofukal. In ko pravi, da Hillary ni sposobna zadovoljiti Amerike (in svojega moža), hoče reči, da je sam sposoben zadovoljiti kompletno Ameriko.

Igra prestolov pa je tudi sicer polna trumpovskih trenutkov. Junaki in junakinje stalno letijo iz serije – mrtvi, razmesarjeni, raztreščeni, sežgani, izmaličeni, kastrirani. Ja, iz serije jih dobesedno mečejo, odpuščajo – tako kot je Trump junake in junakinje metal in odpuščal iz resničnostnega šova The Apprentice: ”You’re fired!” Ženske se stalno slačijo, tako da okrog paradirajo gole in napol gole – kot da so na avdiciji za pornič ali pa za Trumpovi tekmovanji Miss Universe in Miss USA. Vse so lepe, seksi, privlačne – kot da bi jih izbral Trump.

Toda ne čisto vse. Spomnite se epizode iz šeste sezone, v kateri se Melisandra, gola svečenica lepotica, na lepem transformira v golo starko – stoletno, dvestoletno, magari štiristoletno. Trump, ki ženskam rad očita, da so “znotraj grde” (Cher, Rosie O’Donnell), bi rekel, da se Melisandra transformira v “grdobo” in “ogabo”, v nekaj “gnusnega” in “nagravžnega”, da se torej le dela, da je lepa, privlačna in mlada, v resnici pa je – “znotraj”, pod gladko, napeto kožo, pod glamurjem – že grda in stara, vsa siva, zgrbančena, pokvečena in povešena.

Ženska ni nikoli dovolj dobra – tudi njena lepota je le krinka, le goljufija, le iluzija, s katero skuša zapeljati in pretentati moškega, ki je tepec, če je ne prisili v podpis predporočne pogodbe. Ženske vedno manipulirajo in vedno so prestare: kot Hillary. In Trump, ki pravi, da se spozna na lepoto, jih vedno razkrinka – tako kot Igra prestolov razkrinka Melisandro, ki potem počasi zleze v posteljo in zaspi. Sama. Nihče si je ne želi. O Stannisu in Jonu ni ne duha ne sluha. Trump bi verjetno rekel: tako je “grda”, da ji je mož pobegnil z drugim moškim! Zasluži si le prezir – kot Arianna Huffington, Hillary Clinton, Rosie O’Donnell in Angelina Jolie, ki ji je Trump prav tako očital, da v resnici sploh ni lepa. Ženskam v Igri prestolov teče kri – tako kot ženskam, ki Trumpu očitajo seksizem.

Igra prestolov je Trumpu pokazala pot. Uspela je zato, ker je seksizem in rasizem fantazijsko preselila v davno preteklost, tako da lahko gledalec v njima uživa nekaznovano in brez slabe vesti, pa tudi brez strahu, da bi ga kdo razglasil za rasističnega, seksističnega, neandertalskega kretena. Trump počne natanko to: Ameriko hoče narediti spet veliko, kot je bila nekoč, ko sta bila seksizem in rasizem dovoljena, ko sta nudila brezmejni užitek, ko sta torej obstajali povsem jasni spolna in rasna hierarhija.