Film / Tiha strast

zelo za

Ženska soba.

“Za vsak ekstatični trenutek plačamo s tesnobo,” pravi Emily Dickinson (Cynthia Nixon), ameriška pesnica (ena največjih sploh), ki jo življenje v zategnjeni, rigidni, patriarhalni Novi Angliji 19. stoletja tako stiska in duši, da ima občutek, da bo zdaj zdaj umrla. Svojega očeta prosi, če lahko ponoči piše poezijo. Lahko, odvrne oče, ves vesel, da ga je prosila za dovoljenje. “To je tvoja hiša,” pravi Emily. Urednik časopisa, ki mu pošlje svojo poezijo noči, ji sicer odpiše, da ženska “ni sposobna ustvarjati literarnih zakladov”, a nekaj njenih pesmi kljub temu objavi – anonimno. Za vsak primer.

Dickinsonova napiše skoraj dva tisoč pesmi, toda le redke so objavljene. Kreativna je kot Shakespeare, a živi anonimno, kar jo ustavlja in osamlja, greni in temni. Česar ne naredi patriarživi anonimno, kar jo ustavlja in osamlja, greni in temni. Česar ne naredi patriarživi anonimno, kar jo ustavlja in osamlja, halni sadizem, naredi čas, ki vedno vse pokvari. “Vsi bodo odšli,” dahne Emily, eliptična ujetnica okamenelega gozda. In Terence Davies, ki zna s časom tako dobro, kot je znala Dickinsonova z besedami, njen tihi, avtodestruktivni obup stilizira v dagerotipsko sublimnost, ki ne pušča nobenega dvoma, da je umrla večkrat, preden je umrla. (Kinodvor)