Pravi moški

»Sem mama osnovnošolke in pogosto prelistam njene učbenike in berila ter se z njo o vsebinah, ki se jih učijo, pogovarjam. Tako se je zgodilo tudi tokrat, ko mi je pokazala, kaj so brali v berilu za 4. razred. Vsebina me je dobesedno pretresla,« nam je zaupala mama osnovnošolke, sicer socialna delavka, ki se pri delu pogosto srečuje s posledicami privzgojenih norm in sporočil, ki jih v otroke vsadimo, ne da bi pomislili, kakšne posledice lahko imajo kasneje v življenju.

Zmotila jo je zgodba Mali veliki Nikec francoskega pisca Renéja Goscinnyja, ki jo je prevedel Aleš Berger in je objavljena v berilu Radovednih 5 (Založba Rokus Klett). Vsaka šola načeloma sama izbere, katero berilo bodo brali njeni učenci, zato tu OŠ Mirana Jarca, kamor hodi njena hči, ni osamljen primer, saj ne gre za edino šolo, ki je izbrala to berilo.

V zgodbi je uporabljena besedna zveza »pravi moški«, kar je za čase, ko naj bi bili razgledani ljudje obveščeni o problematiki vsiljevanja družbenih vlog, precej nazadnjaško, če ne celo škodljivo. »Najprej sem se vprašala, kaj za hudiča sploh pomeni, da je nekdo ’pravi’ moški. Kdo odloča o tem in s kakšno pravico? Moje naslednje vprašanje pa je bilo, koliko učencev se sedaj sprašuje, ali morajo poskrbeti za mamico, ko očka ni. Kaj pa, če ga sploh ni? Grozno se mi zdi, da osebe, ki so odgovorne za vsebine, ne premorejo dovolj refleksije, da bi prepoznale, kaj je dobra vsebina za otroke in kaj ne,« je kritična mama osnovnošolke, ki je hotela ostati anonimna, saj ni želela, da bi zaradi izpostavljanja hči v šoli imela težave.

Dodala je, da bi avtorji lahko otroke vprašali denimo, ali je prav, da otroci skrbijo za starše: »Lahko bi odprli prostor za pogovor o tem, ali mora moški res imeti službo, da je pravi moški? Lahko bi z vprašanji odprli prostor, znotraj katerega bi otroci prevpraševali družbene normative o tem, kaj je moško in kaj žensko. Pika na i pa je seveda konec, ki normalizira vzgojno po riti. Trenutno še ne vem, kako ukrepati. S hčerko sva se pogovorili o prebranem in je tudi sama poudarila, da ni prav, da mora otrok poskrbeti za enega od staršev, temveč, da mu pomaga. Če je zgolj en otrok, ki verjame prebranemu, je en otrok preveč. In resnično upam, da tega sporočila ne bo nesel s sabo skozi nadaljnje otroštvo.«

Ja, pravijo, da se vsaka učinkovita indoktrinacija začne že zelo zgodaj. A če je že prepozno za nekatere Janeze, bi se morale še posebej izobraževalne ustanove potruditi in rešiti vsaj Janezke ... da ne bodo zrasli v nevedneže.