Razbijanje mita

Ko je nekdanji finančni minister Dušan Mramor v prvi verziji mini davčne reforme predlagal spremembo, po kateri bi bili vsi kapitalski dobički obdavčeni po enotni, 25-odstotni stopnji ne glede obdobje trajanja imetništva kapitala, je naletel na silovit odpor. Kritiki so zatrjevali, da bi ta sprememba državljane odvrnila od dolgoročnega varčevanja, zavrla razvoj domačega kapitalskega trga in odgnala tuje vlagatelje. »Če bo obveljal predlog sprememb pri obdavčitvi kapitalskih dobičkov, se vidimo na ustavnem sodišču,« je zagrozil Stojan Petrič, nekdanji prvi mož družbe Kolektor.

Kmalu za tem je Mramor predlagano reformo umaknil, v novi verziji reforme pa sprememba pri obdavčitvi kapitalskih dobičkov ni predvidena. Prevladalo je prepričanje, da je kapital »plaha ptica« – če ga obdavčiš pretirano, zbeži. Zato naj bi bilo najboljše, da je obdavčen čim manj, po možnosti nič. V Sloveniji tako vsi prihodki od kapitala (obresti, dividende, najemnine, dobički iz prodaje vrednostnih papirjev) ostajajo obdavčeni z enotno, 25-odstotno stopnjo, pri čemer se pri kapitalskih dobičkih ta stopnja vsakih pet let od »držanja« kapitalskih naložb zniža za pet odstotnih točk in se po 20 letih lastništva vrednostnih papirjev zniža na nič odstotkov.

Pa je to optimalno? Ekonomista Emmanuel Saez (univerza Berkeley) in Stefanie Stantcheva (univerza Harvard) sta objavila študijo, s katero razbijata mit, da naj bi bila za kapital optimalna ničelna stopnja obdavčitve. Ponovno sta pregledala modele obdavčitve, iz njih odstranila nerealistične predpostavke, nato pa sta oblikovala model, na podlagi katerega sta prišla do zanimivih ugotovitev. Prva je, da optimalna stopnja davka na kapital ni nič, ampak je pozitivna. Druga, da bi optimalna stopnja davka na kapital morala biti višja od stopnje davka na prihodke od dela. »To je posledica dejstva, da je kapital zelo neenakomerno porazdeljen med prebivalstvo (koncentriran je pri zgornjih petih odstotkih), zato večja obdavčitev ne bi bistveno vplivala na zmanjšanje varčevanja in povečanje porabe. To je verjetno, saj tudi pri sedanjih ničelnih obrestnih merah varčevanje še vedno narašča. Premožni v resnici nimajo druge izbire, hkrati pa si tisti v sredini distribucije v času povečane negotovosti želijo ustvariti večjo varnost s kopičenjem premoženja,« ugotovitve iz študije na svojem blogu razlaga dr. Jože P. Damijan. Jasno je, pravi, da bi zvišanje stopnje davka na prihodke od kapitala prizadelo premožnejše, ki špekulirajo z naložbami v vrednostne papirje ali ki oddajajo nepremičnine, »ne bi pa v sedanjem položaju to imelo pomembnega vpliva na srednji sloj, ki ima prihranke shranjene v bankah, saj so zaradi nizkih obrestnih mer ti kapitalski prihodki trenutno zanemarljivi.«

Mramor je popustil pritiskom podjetniških združenj. Drugačen scenarij je bilo opaziti v Avstriji. Tudi tam so se ob davčni reformi pojavili pomisleki, da bo višja obdavčitev kapitalskih dobičkov okrnila ugled domačega finančnega trga, vendar pa avstrijska vlada ni klecnila.