Mladoletni vzorniki

Na ministrstvu za pravosodje so pred časom zbrali in na spletu objavili »zaporsko statistiko«. Številke o zaporskem sistemu v Sloveniji kažejo trend rasti vseh spremenljivk. Vseh razen števila zapornih kazni in napotitev v prevzgojni dom za mladoletne storilce kaznivih dejanj. Teh je bilo lani pol manj kot pred 20 leti. Mladoletniška kriminaliteta se že leta vztrajno zmanjšuje. Vprašanje je, zakaj je tako in ali bi se iz odgovora na to vprašanje lahko kaj naučili tudi glede odnosa države do polnoletnih storilcev, saj se ta, nasprotno, iz leta v leto slabša.

Leta 2004 je policija preiskovala 1912 mladoletnikov, 615 jih je bilo obsojenih in jim je bila izrečena kazenska sankcija. Deset let kasneje, predlani, je policija preiskovala skoraj pol manj mladoletnikov, 1044, obsojenih pa jih je bilo le 314. V zadnjem desetletju se je torej obseg mladoletniške kriminalitete prepolovil. To se verjetno ni zgodilo samo od sebe, po naključju. O razlogih za na prvi pogled zelo spodbudno smer razvoja smo povprašali odgovorne na ministrstvu za pravosodje, a so zgolj sporočili, da glede tega niso delali analiz in da na vprašanja ne morejo odgovoriti.

Leta 2004 je policija preiskovala 1912 mladoletnikov, 615 jih je bilo obsojenih. Deset let kasneje, predlani, je bilo obojih pol manj.

Zato smo se obrnili na dr. Katjo Filipčič s Pravne fakultete v Ljubljani, ki predava tudi predmet Mladoletniško kazensko pravo. Potrdila je, da razlogi za prepolovitev mladoletniške kriminalitete doslej res niso bili deležni posebnega raziskovanja. Sama med razlogi za ugodne trende pri mladoletniški kriminaliteti sicer delno vidi tudi zmanjšanje populacije, stare od 14 do 18 let, a najpomembnejšo vlogo pri tem ima po njenem prepričanju sistem obravnavanja mladoletnih storilcev kaznivih dejanj. »Njegovo bistvo je iskanje takšnih ukrepov, takšnega načina obravnavanja, da bo mladoletniku zagotovljena pomoč za to, da ne bo več izvajal kaznivih dejanj.«

Filipčičeva pojasnjuje, da se večina izrečenih vzgojnih ukrepov zato izvaja v mladoletnikovem okolju. Mladoletnik iz njega ni izločen, center za socialno delo pa dela z njim in pri tem upošteva navodila, ki jih izreče sodišče. To potrjujejo tudi podatki. Okoli 90 odstotkov kazni oziroma ukrepov, ki jih mladoletnikom izreče sodišče, se izvaja v mladoletnikovem okolju. Le petim do desetim odstotkom obsojenih mladoletnikov sodišče izreče ukrep, ki se izvaja v zavodu, oziroma jih napoti v prevzgojni dom in le približno odstotku mladoletnikov izreče kazen mladoletniškega zapora. »Drugače od obravnavanja polnoletnih storilcev se to področje kazenskega prava ne zaostruje, še vedno je naravnano v vzgojo in ne v kaznovanje mladoletnikov,« pojasnjuje Katja Filipčič. Določbe o mladoletniški kriminaliteti, ki so zdaj v rabi, so sicer zapisane v kazenskem zakoniku iz davnega leta 1994. Novi kazenski zakonik, ki je bil sprejet leta 2008 v času vlade Janeza Janše, je predvidel, da se bo za področje mladoletniške kriminalitete sprejel poseben »mladoletniški kazenski zakonik«, ter določil, da se dotlej uporabljajo določbe iz starega zakonika. Več kot osem let kasneje tega zakonika še ni, več kot 20 let stare določbe pa rojevajo sadove.

Stari kazenski zakonik predvideva številne humane in v vzgojo ter prevzgojo usmerjene načine obravnave mladoletniških storilcev kaznivih dejanj. Na začetku poglavja o mladoletnikih je naveden namen vzgojnih ukrepov in kazni zanje, in sicer, »da se mladoletnim storilcem kaznivih dejanj z varstvom in s pomočjo, z nadzorstvom nad njimi, njihovim strokovnim usposabljanjem in razvijanjem njihove osebne odgovornosti zagotovijo njihova vzgoja, prevzgoja in pravilen razvoj«. Tega med kazenskimi določbami za polnoletne storilce ne najdemo, prav tako ne ukrepov, ki jih pozna kazenska zakonodaja za mladoletne storilce.

Med njimi so recimo ukor, navodila in prepovedi, nadzorstvo organa socialnega varstva, oddaja v vzgojni zavod, oddaja v prevzgojni dom ali oddaja v zavod za usposabljanje. Pri najblažjem ukrepu, ukoru, je recimo določeno, da sodišče ob izreku mladoletniku »prikaže škodljivost in nepravilnost njegovega ravnanja in ga opozori, da mu bo lahko izreklo strožjo kazensko sankcijo, če bi storil novo kaznivo dejanje«. Vsi ti ukrepi pridejo v poštev drug za drugim, pri čemer je določeno, da se zavodski ukrepi »uporabijo kot skrajno sredstvo in smejo trajati v mejah, določenih z zakonom, le toliko časa, kolikor je potrebno, da bo dosežen namen vzgojnih ukrepov«.

Šele nato pride na vrsto mladoletniški zapor. Ta se sme izreči le mladoletniku, starejšemu od 16 let, in le za kazniva dejanja, za katera je predpisana zaporna kazen petih let ali več. Med navodili in prepovedmi, ki jih sodišče lahko izreče mladoletniku, če meni, da zgolj ukor ne bi bil dovolj, pa so recimo: da se mora oškodovancu osebno opravičiti; se z njim poravnati tako, da s plačilom, delom ali kako drugače povrne škodo, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem; da mora redno obiskovati šolo oziroma se usposabljati za izbrani poklic; opraviti delo v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti ali pa se zdraviti v ustrezni zdravstveni organizaciji; obiskovati vzgojno, poklicno, psihološko ali drugo podobno posvetovalnico; udeležiti se programov socialnega treninga …

Drugače od obravnavanja polnoletnih storilcev se področje mladoletniškega kazenskega prava ne zaostruje, še vedno je naravnano v vzgojo in ne kaznovanje mladoletnikov.

Katja Filipčič razloge za zmanjševanje mladoletniške kriminalitete vidi tudi zunaj kazenskega prava. Poleg dobre zasnove in dobrega delovanja sistema obravnavanja mladoletnih storilcev utegne po njenem mnenju k zmanjšanju mladoletniške kriminalitete prispevati tudi večja pozornost, posvečena motnjam vedenja v šolah: »Šole so postale občutljivejše za medvrstniško nasilje. Mladostniki, ki povzročajo nasilje v šolah, pravila pogosto kršijo tudi zunaj šole in pogosteje izvršujejo kazniva dejanja. Če torej šola preprečuje medvrstniško nasilje, preprečuje tudi kriminaliteto.« Poleg tega, še dodaja Filipčičeva, ukvarjanje z nasiljem v družini prav tako preprečuje mladoletniško kriminaliteto, »tudi povezava med viktimiziranostjo v družini in izvrševanjem kaznivih dejanj je dokazana. Predvsem po letu 2008, ko je bil sprejet zakon o preprečevanju nasilja v družini, različne institucije obravnavajo nasilje v družini, prav tako je veliko preventive. Mogoče je, da je torej tudi to vzrok za zmanjšanje mladoletniške kriminalitete.«

Dr. Dragan Petrovec z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani potrjuje, da je zakonodaja, ki velja za mladoletnike, »prizanesljivejša« od one za polnoletne storilce. Čeprav je že kazenski zakonik iz leta 1994 »opustil namen kaznovanja kot temeljnega načela in vzpostavil retribucijo (kazen po hudosti dejanja in krivdi) kot prvo izhodišče, je za mladoletnike v posebnih členih poudaril skrb za vzgojo, prevzgojo in razvoj«. Poleg tega, dodaja Petrovec, je od nekdaj veljalo, da je izbira osebja za delo z mladostniki nekoliko skrbnejša kot v zaporih za odrasle. Tudi sodniki za mladoletnike so bili vselej znani po občutljivosti, potrebni pri kazenskih posegih v njihovo življenje: »Seštevek teh in najbrž še kakšnih okoliščin utegne dati rezultat, ki je ugodnejši za mladostnike kot za odrasle storilce.« Na drugi strani so odrasli oziroma polnoletni storilci, zanje zakonodaja, sploh pa praksa ne predvidevata posebnega kaznovalnega namena, ki naj bi bil v resocializaciji, oziroma je tega iz leta v leto manj.

To kažejo tudi podatki, Slovenija ima v zadnjem desetletju eno izmed najvišjih rasti števila zapornikov med vsemi državami članicami EU. Poleg tega je povratnikov (posameznikov, večkrat obsojenih za kazniva dejanja) med zaporniško populacijo že več kot polovica. To je jasen kazalec, da je kaznovalni sistem za polnoletne, drugače od tistega za mladoletne, naravnan v kaznovanje namesto v resocializacijo. Vprašanje je, zakaj je tako, če pa je kazenska obravnava mladoletnikov učinkovita. Številne določbe bi lahko prišle v poštev za večino polnoletnih obsojencev, vsekakor pa za obsojence za blažja kazniva dejanja. Morda je čas, da na ministrstvu za pravosodje opravijo analizo kaznovalnega sistema za mladoletnike in dobre prakse prenesejo v obravnavo polnoletnih storilcev kaznivih dejanj.

Dragan Petrovec se je ob tem spomnil dogodka izpred 20 let na nekem mednarodnem kriminološkem kongresu v Ljubljani: »Tedaj sem povedal, da bi marsikaj iz zbirke ukrepov za mladoletnike moralo veljati tudi za odrasle. Eden izmed kasnejših avtorjev novega kazenskega zakonika z dosmrtnim zaporom me je dobrohotno popravil, da mi je ušel ’lapsus’ in sem hotel reči, da bi to, kar velja za odrasle, moralo veljati tudi za mladoletne. Ko sem vztrajal pri povedanem, mu ni bilo nič jasno. Čisto dobro pa so me razumeli nekateri iz organov Sveta Evrope in mi pritrdili, ko sem jim pred tem naštel ukrepe za mladoletnike, ki bi po mojem koristili tudi odraslim.«