Neznani Karpov

Priletela je nenavadna e-pošta: velemojster Luka Lenič me vabi, da se pridružim 15 izbrancem v simultanki z 12. svetovnim prvakom Anatolijem Karpovom. Izbrali da so me kot poznavalca – avtorja obsežnega velikega intervjuja, ki sva ga s Karpovom pred skoraj desetletjem posnela na prekmurskih ravnicah (Mladina 33, 2008).

Jasno, da sem sprejel, čeravno sem bolj doma v zgodovini šaha kot v sami igri. Seveda sem pred dvobojem pomislil, kakšen smisel sploh to ima, saj ima Anatolij Jevgenijevič poleg šaha v glavi še 7000 knjig na knjižnih policah, moja šahovska biblioteka pa se ustavi pri številki 21. Ko sem srečal doajena filmskih kritikov Zdeneta Vrdlovca in mu povedal, da bom igral z Anatolijem, mu razložil podrobnosti, mi je le neverno odbrusil: »Ti me zaje… !« Karpov, ki že več kot 15 let ni prvak, je ostal mit, ki je močnejši od celotne serije šampionov, ki so prišli za njim: Kalifmana, Kramnika, Ananda, Ponomarjova, Kasimdžamova, Topalova in Carlsena.

Prvaku sem dal dva šaha in mu zagrozil z matom, začutil zadovoljstvo, ko se je nekajkrat globoko zamislil, potem pa se je moja pozicija v hipu razblinila.

Torej partija z mitom. Ko mi je Janez Suhadolc po nekaj trening partijah zaskrbljeno izustil, »se bojim, da ne boš zmagal«, sem se povprašal: koliko potez se da zdržati in ali je mogoče izvesti tudi napad? Pred simultanko sem naletel na Jonasa, ki mi je na uho šepnil, da je odkril šibko točko Karpova. O? Moj dvoboj je bil strateški polom v otvoritvi, ki sem jo igral neortodoksno, ga delno rešil z žrtvijo kvalitete in dolgo rošado, se potem z menjavo lovca za kmeta pognal v napad, dal prvaku dva šaha in mu zagrozil z matom, začutil zadovoljstvo, ko se je nekajkrat globoko zamislil, potem pa se je moja pozicija v hipu razblinila in ostalo je le vprašanje, koliko potez še … Ko sem pogledal naokoli, je večina šahovnic že samevala, celo Jonas, ki je na partijo prinesel svoje figure, jih je medtem že skrbno zložil v škatlo, in prišel je trenutek, da po 39. potezi priznam poraz.

V roke sva si segla z nasmehom; Anatoliju sem pred simultanko prinesel staro Mladino z njegovim intervjujem in se dogovoril za pogovor po dvobojih. V njem sem ga poskušal izprašati o sodobnem času brez šampionov, saj se prvič v zgodovini dogaja, da na osrednjih turnirjih ne igrata več velika prvaka, kot sta on in Gari Kasparov. V tridesetih sta vztrajala tako Emanuel Lasker kot Raul Capablanca ob novem šahovskem bogu Aleksandru Aljehinu, od šestdesetih naprej pa so samoumevno poskušali come-back Mihail Botvinik, Vasilij Smislov, Mihail Talj, Tigran Petrosjan in Boris Spaski.

A ker v času hitropotezne partije nisva prišla prek otvoritvenih vprašanj, simultanki sledi zgodba o neznanih plateh njegovih šahovskih dvobojev.

Dvoboj leta 1972 v Reykjaviku med Fischerjem in Spaskim. Čeprav je Karpov leto prej zmagal na velikem mednarodnem turnirju v Moskvi in želel na Islandijo, so politiki ocenili, da ni perspektiven, in je ostal v Moskvi. V pripravah ga je Spaski povabil, da odigrata nekaj partij, a je že po uvodnem porazu Karpova z njim končal pripravljalni dvoboj. In kaj je potem v času reykjaviškega dvoboja počel bodoči šampion? Skupaj z eks-šampionoma Taljem in Petrosjanom ter večno drugim Paulom Keresom so se preselili v kraj blizu Moskve, kjer so preživeli dvoboj v skupnih analizah. Karpov in Fischer sta se konec leta prvič srečala na turnirju v San Antoniu, ki ga je obiskal novi prvak, ko se je pred zadnjim kolom prišel rokovat z vsemi udeleženci, in po petih minutah odbrzel.

Dvoboj leta 1975 med Karpovom in Fischerjem. Največji med spopadi, ki se nikoli ni izvršil. Karpov se je nanj intenzivno pripravljal mesece, o Fischerjevih pripravah pa ni nič znanega. V letih 1976 in 1977 sta se srečala trikrat, prvič v Tokiu, kjer ga je bodoči predsednik FIDE Campomanes povabil v sobo, kjer da ima zanj presenečenje – vstopil je Fischer. Pogovor o njunem dogovarjanju je po vrnitvi iz Moskve zamolčal, toda čez nekaj dni je Kremelj eksplodiral: France-Presse je razkril skrivne pogovore in objavil njuno skupno fotografijo! Ljubljenec nomenklature je dobil nadzor KGB-ja in prve sive lase ter seveda obljubil, da s Fischerjem ne bo odigral uradnega dvoboja za naslov svetovnega prvaka. Trideset let kasneje je na vprašanje, ali je verjel, da lahko Fischerja premaga, odgovoril: »Leta 1975 sem se počutil, da imam 40 do 45 odstotkov možnosti za zmago, v naslednjih letih pa sem verjel, da imam za nekaj odstotkov več možnosti od njega.« Kako močna je bila njegova želja, da se pomeri s Fischerjem, je pred leti povedal v intervjuju za Mladino – leta 2005 sta se prek Lotharja Schmidta dogovarjala, da odigrata dvoboj v različici »Random-Chess«, a Fischer je vztrajal, da naj igrata s kmetom manj. Štirideset let se je Karpov spraševal, zakaj Fischer v sedemdesetih ni sprejel dvoboja. Pojasnil je takole: »Pred dvobojem šahist nikoli ne ve, v kako dobri formi je. Sam ugotovim šele po prvi partiji. Fischer, ki že tri leta ni igral, je bil še v večji zadregi. Preprosto ni mogel presoditi, ali je boljši od mene, ni pa a priori verjel, da me lahko premaga.« Dvoboj leta 1978 med Karpovom in Korčnojem v filipinskem mestu Bagiou. Takratni epski spopad je trajal 13 tednov, po vodstvu Karpova 5 proti 2 pa je Korčnoj nanizal tri zmage. V tropskem vremenu s po dvema monsunoma na dan je bil Anatolij povsem zdelan, na pomoč mu je priletel kozmonavt Sebastjan Ivanov, ki mu je predlagal, da naj spremeni klimo. Pred odločilno partijo je odletel daleč stran v Manilo, si ogledal finale košarkarskega prvenstva med SZ in Jugoslavijo, se vrnil in - zmagal.

Novi dvoboj leta 1981 s Korčnojem v Meranu, ki ga je gladko dobil. Slednji je kasneje pripovedoval, da mu je Karpov bral misli, saj je s svojimi agenti prepredel ves Merano in tudi njegov štab. Vodjo Korčnojeve ekipe je naslednje leto sovjetska oblast izbrala za predstavnika trgovskega podjetja v Evropi. Karpov mu seveda ni ostal dolžan. Ko je Korčnoj v naslednjem ciklu gladko izgubil kandidatski dvoboj s Kasparovom, ga je moštvo Karpova obtožilo, da je namenoma igral tako slabo.

Nekoč prijatelja, potem pa desetletja sovražnika, ki se vmes sploh nista več rokovala pred partijo, sta zadnji dvoboj odigrala leta 2008 v Odesi – takrat je sovraštvo že pojenjalo in sta si spet segla v roke.

Pet dvobojev s Kasparovom v letih 1984, 1985, 1986, 1987 in 1990, kjer prvega dobi Karpov, a dvoboj po več kot štirih mesecih anulirajo, tri naslednje Kasparov, eden pa se konča neodločeno. Tako kot poprej Korčnoj je tudi Gari za medije utelešal svobodni svet proti sovjetskemu zlu, torej Karpovu. Mit je seveda preskočil realnost, saj je bil Kasparov protežiranec Aleksandra Jakovljeva, arhitekta Gorbačovove »glasnosti«, in ljubljenec Gejdarja Alijeva, prvega sekretarja Azerbajdžana in člana sovjetskega CK, ki je kasneje vladal v novi državi kot imperator in ki je v zadnjem intervjuju priznal, da se je vmešal v dvoboj. V dvorani v Moskvi je Karpov opazil, da izbrano občinstvo pokašljuje, kadar je on na potezi, ko pa je Kasparov, zavlada tišina. Bobby Fischer je sicer menil, da so vsi trije: Korčnoj, Karpov in Kasparov, agenti KGB-ja, ki je odločal o izidih dvobojev.

Da ne bi igral več dvobojev s Karpovom, je Kasparov ustanovil svojo šahovsko asociacijo in tako sta v devetdesetih sočasno vladala dva šahovska kralja. Z novim tisočletjem pa se je začelo medijsko umiranje šaha.

Hiperinflacija velemojstrov, predvsem pa sprememba, ki je izničila nekoč velike dvoboje in jih najprej spremenila na sistem 128 tekmovalcev, ki so igrali dve partiji na izpadanje ter finalni dvoboj za prvaka, ki ne traja več kot dva tedna, so naredili šah praktično neviden. Ko je Karpov na Filipinih v zadnji partiji premagal Korčnoja, so sočasno igrali nogometno tekmo za prvaka Sovjetske zveze. Tekmo so prekinili za pet minut, da so objavili zmago Karpova in počakali na konec množičnega rajanja na stadionu.

Šahovski prvaki so bili nekoč bogovi. V sedemdesetih so po Moskvi vozili le trije mercedesi. V enem kajpak vladar Leonid Brežnjev, v drugem šansonjer Vladimir Visocki in v tretjem Karpov. Od nagrad mu je država pobrala 80 odstotkov, pa se je tako na turnirju v Nemčiji dogovoril, da naj mu dajo za zmago raje limuzino. Anatolij je bil sicer vedno del establišmenta, biljard je igral tako z Gorbačovom kot Jelcinom, Žirinovskega pa je med igro kart (durak) razkril, da ima v rokavu skritega asa, pri čemer se je razkrinkani samo zarežal – »To je durak, norec!« Karpov in Kasparov pa nista bila le v totalni šahovski vojni, ampak tudi v politični, saj je Kasparov ostri kritik Putina, Karpov pa poslanec in visoki funkcionar dume. Toda ko so pred desetletjem na demonstracijah zaprli Kasparova v samico, je Anatolij takoj odhitel na Petrovko, kjer je zahteval, da ga nemudoma peljejo h Gariju. Ko so ga zavrnili, je zahteval ministra, češ, kdo ima pravico, da šahovskemu prvaku prepove obisk drugega šahovskega prvaka?

In po nekaj dnevih le dosegel, da ga je lahko obiskal v ječi. Ko gre za šahovsko družino, se pozabijo vse zamere, celo prorežimski Anatolij še danes v intervjujih izreka, da je nesprejemljivo, da so zaradi male administrativne nepokorščine na demonstracijah zaprli Garija.

Le da v sodobnem šahu ni več šahovske družine. Ali kot pravi Karpov: danes od nagrad lahko živi le prvih deset šahistov.

V Ljubljani (skupaj s Portorožem) so pred 41 leti priredili močan Vidmarjev memorial s prvakom Karpovom na čelu (Bruno Parma in Albin Planinc sta s šampionom remizirala), zdaj pa le skromno simultanko, od katere resni šah nima nič. Pri čemer najmočnejši turnir stane manj kot 300 tisočakov, se pravi manj kot zgolj aneks za obnovo krajše ulice v centru.