Knjiga / Tanguy Viel: Pariz–Brest

+ + + +

Družinska srebrnina naprodaj

Otroci in golobi hišo ponečedijo, pravi pregovor. Ker poznajo družinske skrivnosti in jih dajo na plano v neprimernem trenutku, izpod preproge pometeno nagrabijo na kup, vsem, vsemu svetu pokažejo za javnost neprimerne in kar najbolj varovane skrivnosti, ki zamajejo krhko družinsko stavbo.

Ti sta v tem kratkem romančku francoskega pripovednika vsaj dve. Eno je veliko babičino stanovanje, podedovano po umrlem možu, ki ga je spoznala na starost in se nobeden od njiju ni sprenevedal, da je za poroko in skupnim življenjem preganjanje starostne osamljenosti, kupovanje bližine, kupovanje za veliko denarja, za milijone. Druga je hiša ob obali, v katero se zatečejo pripovedovalčevi starši, potem ko skrivnostno izgine denar lokalnega nogometnega kluba in je oče na procesu izgnan, pa tudi sicer bi težko prenašal sramoto, ko ga ljudje zaradi primanjkljaja, pa naj ga je pobasal v žep ali preusmeril na druge iz kluba, na ulici zasmehujejo in zmerjajo. In tretja stavba je tista, v katero se v Parizu naseli pripovedovalec, v času prelomnih dogodkov poba malo pod polnoletnostjo, preseli zato, ker je ušpičil veliko neumnost in sklenil, da bo spisal roman o družini, njeni sramoti in prikritostih. S tem romanom, ne glede na njegovo fiktivnost, bi do konca onesnažil že tako umazan družinski obraz, razkril stvari, ki bi jih najraje pometli pod preprogo.

Tanguyjeva pripoved spretno drsi med časi, spominja se časov nekakšne slave, potem padca in sramote, pozabljenja sramote in razkriva bitke navznoter, brez prič, z nedvomno šefico v družini, ki jo hkrati vse daje in duši. Drsi med družinskimi člani in njihovimi prekoračenji, značajskimi pretiravanji in zraven potegne tudi nekdanjega sošolca in prijatelja, ki to v resnici ni: bolj morda zaupnik in sozarotnik pri početju, če bi mu bilo mogoče zaupati. To preskakovanje med časi pa se pozna tudi v stavku, ki ne teče, ampak se opoteka, spodrsuje, vanj se vpletajo asociacije, sklop na tematiko vezanih skrivnosti, ki kot da brbotajo spodaj in čakajo, da bodo stopile na svetlo, da bodo izbrskane izpod preproge in vsem na ogled. In ker gre za dve ravni fiktivnosti, dva nivoja izmišljije, razlika med njegovo prozo o družini in stvarmi, kakor so se zares dogodile, to razliko med fikcijo in kot da resničnostjo tudi komentira. Vse to sestavlja zapleten vzorec pripovedi in Viel ga plete gladko, izriše kuliserijo, na katero razpostavi osebe, in potem zadrgne vozle zgodbe, vešče in komunikativno.