Pamflet / Bernard Nežmah: Za tri litre zdravil

Za vedno je odložil kamero režiser Andrzej Wajda. Film je bil ideološko orožje komunistične partije, ki je ljudem vcepljala ideje o preteklosti. Najmočnejše vtise o dobrih partizanih in zlih četnikih, ustaših in domobrancih smo dobivali skozi gledanje filmov, kot so bili »Neretva«, »Okupacija v 26 slikah«, »Ne oziraj se sinko« in stotine drugih. Na Poljskem pa je cineast Wajda že v petdesetih posnel celovečerec »Generacija«, v katerem junak filma izstopi iz skupine komunističnih upornikov, za njim pa »Pepel in diamant«, v katerem ovekoveči patriotsko, nekomunistično uporniško gibanje Armije Krajowe. S svojimi filmi je pretresal uradno sliko preteklosti in kasneje sedanjosti v »Marmornem človeku«. A njegove ideje se niso izčrpale s padcem berlinskega zidu, posebej pretresljiv je »Katinski gozd«. Poboj deset tisoč poljskih častnikov, ki ga je izvršila sovjetska NKVD leta 1940, so sicer prvi razkrili nemški preiskovalci l. 1943, a ker so bili nacisti, jim takrat niso verjeli. V filmu eden bolj pomenljivih prizorov prikaže desetletja po vojni podobo nagrobnika, na katerem so svojci ob rojstvu očeta pripisali še kraj smrti – Katin. Takoj je privihrala posebna policija in dala odstraniti to »provokativno laž«.