Simpozij o vidikih pojma postjugoslovanski film

V Slovenski kinoteki bo od 18. do 20. oktobra potekala Jesenska filmska šola, mednarodni simpozij filmske teorije, ki ga organizira Slovenska kinoteka v sodelovanju z revijo Ekran in Društvom za širjenje filmske kulture KINO! Priznani strokovnjaki bodo skozi 8 predavanj in 8 filmskih projekcij razmišljali, kaj se je v 25 letih v kontekstu filmske ustvarjalnosti zgodilo oziroma spremenilo na območjih, ki so nekdaj sestavljala skupno državo. Letošnji simpozij v ospredje postavlja dva problemska sklopa. Prvi predstavlja vprašanje fenomena "postjugoslovanski film" kot koncepta, ki se je uveljavil za obravnavanje filmske ustvarjalnosti na območju nekdanje Jugoslavije. Drugi sklop pa se ukvarja z vprašanjem, ali je že napočil čas, ko je mogoče v kontekstu postjugoslovanske kinematografije zaslediti vidike preseganja tragične dejanskosti vojne in njenih grozodejstev, ali pa je prav dejstvo nemožnosti preseganja travmatske izkušnje ključnega pomena za sam koncept oziroma njegovo legitimnost.

Preučevanje fenomena postjugoslovanskega filma kot teoretskega koncepta, s katerim naj bi analizirali in problematizirali filmsko ustvarjalnost v samostojnih državah, nastalih na območju nekdanje SFRJ, doživlja vse intenzivnejši razmah. Pionirsko delo pri sami konceptualizaciji je opravil Pavle Levi z legendarno raziskavo Razpad Jugoslavije na filmu: Estetika in ideologija v jugoslovanskem in postjugoslovanskem filmu (2007). Med najvidnejša dela na tem področju pa lahko uvrstimo še Postjugoslavenski film: Stil i ideologija (2011) Jurice Pavičića, Post-Yugoslav Literature and Film: Fires, Foundations, Flourishes (2012) Gordane P. Crnković, Shattered Mirror: The Problem of Identity in the Post-Yugoslav Documentary (2013) Magdalene Tutke-Gwóźdź, Dislocated Screen Memory: Narrating Trauma in Post-Yugoslav Cinema (2015) Dijane Jelače in Post-Yugoslav Cinema: Towards a Cosmopolitan Imagining (2015) Dina Murtica.

Andrej Šprah (publicist in vodja raziskovalno-založniškega oddelka Slovenske kinoteke), se bo v svojem predavanju z naslovom Medkulturnost v angažirani slovenski filmski dokumentarnosti osredotočil na delo dveh slovenskih filmskih ustvarjalk, Nike Autor in Ane Čigon, ki delujeta na težko določljivem območju med dokumentarnim, eksperimentalnim in konceptualnim pristopom, v svojih delih pa politično angažirano obravnavata tematike, ki presegajo lokalne specifike.

Saša Vojković (redna profesorica na Akademiji za dramske umetnosti v Zagrebu in publicistka), bo razmišljala o medkulturnem filmu, ki se nanaša predvsem na dela, v katerih obstaja medkulturna in transnacionalna izmenjava, pogojen pa je z novimi kulturnimi formacijami in globalnimi gibanji, kar vključuje premeščanje ljudi, izgnance, imigrante, tiste, ki živijo v diaspori. 

Maja Krajnc (odgovorna urednica revije KINO! in publicistka), bo preučevala svojstveno metodo Želimirja Žilnika ter razmerje med igranim in dokumentarnim na primerih filmov Črni film (1971) in Marmornata rit (1995). Prvi – cinéma vérite miniaturka –, v katerem si je avtor krilatico »črni« (v obdobju t. i. »črnega vala«) prilastil, problematizira brezdomstvo v socialistični Jugoslaviji in prevprašuje namembnost umetnosti. Marmornata rit, igrani celovečerec, posnet v dokumentaristični maniri v Beogradu sredi devetdesetih, ko je država dosegala gospodarsko, družbeno in kulturno dno, pa napada homofobijo in dekonstruira nacionalistične mite.

Raziskovalec in teoretik Slobodan Karamanić bo primerjal protagonistki filma Zgodnja dela (1969) in dokumentarca Ena ženska, eno stoletje (2011) – Jugoslave in Dragice, ki predstavljata figuro militantne revolucionarke in sta vpleteni v isti zgodovinski proces: "jugoslovansko revolucionarno subjektivnost." Karamanić bo ugotavljal, kako delujeta glede na vprašanja odnosa med subjektivno odločitvijo in svetom nujnosti; konsistentnostjo in kontingentnostjo ter dogmatizmom in novostjo; moči mišljenja proti nasilju oblasti; emancipacije žensk ter odnosa med ruralnim in urbanim.

Srbsko-albanske odnose bo na primerih filmov Za zdaj brez dobrega naslova (1988) režiserja Srdjana Karanovića in Brooklyn – Gusinje (1988) Želimirja Žilnika raziskoval sociolog, pisatelj in konceptualni umetnik Sezgin Boynik. Izhajajoč iz ideje, da je eksperimentalni film formalni izraz, konstruiran prek "presežkov" običajne pripovedi, bo ugotavljal, kako lahko umetniško izražanje pospeši dojemanje ideoloških nasprotij, zaznati bo skušal določene vzorce protislovij ali presežkov ideologije srbsko-albanskih odnosov.

Dramaturg in filmski kritik Ivan Velisavljević bo v svojem seminarju zaznaval elemente "reinvencije" z začetka novega tisočletja, ko so pripadniki praške skupine (Lordan Zafranović, Srdjan Karanović, Goran Paskaljević, Rajko Grlić, Goran Marković) zaradi mednarodne uspešnosti in visoke gledanosti zavzeli vodilno mesto v jugoslovanskem filmu, pri čemer so vzdrževali ravnotežje med avtorsko samosvojostjo, umetniškim prestižem in komercialnim uspehom – ponovno nastopili v jugoslovanskem kulturnem prostoru, tokrat v novih okoliščinah spremembe državne ureditve in razpada skupne države.

Sanjin Pejković, publicist in predavatelj na Lundski univerzi na Švedskem, se bo ukvarjal s podobami »gastarbeiterjev«. Med vojnami v 90. letih so stotine tisočev ljudi zbežale s svojih domov. Dve desetletji kasneje se je pojavilo nekaj filmov, ki obravnavajo ideje nostalgije, izgubljenega doma in vojn. V središče bo postavil tiste, ki rekonceptualizirajo različne ideje izgubljenega doma s pozicij ljudi, ki so zapustili državo.

Dramaturginja in ustanoviteljica Emigrative Art Collective Ivana Momčilović bo na primeru dokumentarnih filmov Gorana Markovića, Srbija, leto nič (2001) in Konstantin Koča Popović (2015), obravnavala revizionistični film in razmišljala o Markovićevi disidentski izobrazbi. Nanašajoč se na pamflet "Revizionistični film," ki ga je leta 1977 podpisala francoska maoistična skupina La Feulle foudre, bo skušala vzpostaviti analogijo med filmsko situacijo v Franciji okoli leta 1968 in sodobnim filmom v postjugoslovanskem prostoru.