Onesnaževalec plača

Do leta 1991 so zasavski kmetje na podlagi sodne poravnave od tamkajšnjih velikih industrijskih obratov prejemali letno odškodnino za škodo, ki jo je industrijsko onesnaževanje povzročalo na pridelku. Po osamosvojitvi pa industrija o tem ni hotela nič več slišati, češ da za to ni več pravne podlage. Zahteve kmetov so naletele na gluha ušesa. Zato se je skupina 26 kmetov leta 1995 odločila za odškodninsko tožbo.

Postopek je trajal 21 let. Sodniki so se menjali. Spreminjala se je zakonodaja. Dve sodbi sta bili razveljavljeni in vrnjeni v vnovično odločanje. Na vsakem sojenju je pričal drug sodni izvedenec s svojo oceno deleža odgovornosti posameznih onesnaževalcev. »Vmes sem že skoraj obupal,« se danes spominja celjski odvetnik Igor Karlovšek, ki je v postopku zastopal zasavske kmete.

Zdaj se je primer vendarle končal. Kmetje so zmagali. Odškodninski znesek je s prvotno zahtevanih 800 tisoč evrov zaradi obresti narasel na 2 milijona evrov, zajema pa obdobje od leta 1991 do 2002. Od teh dveh milijonov bo moral največ, 1,2 milijona evrov, plačati Holding Slovenske elektrarne, lastnik Termoelektrarne Trbovlje. Ta je območje dolga leta zastrupljala z ogromnimi količinami žvepla, preden je leta 2005 na dimnik namestila razžvepljevalno napravo. V žep morajo seči še v Steklarni Hrastnik in Tovarni kemičnih izdelkov. Družba Lafarge Cement, naslednica Cementarne Trbovlje, se je s kmeti poravnala že prej.

Gre za prvo tovrstno pravnomočno sodbo v Sloveniji, ki bi kaj lahko bila precedens. »Celjani bi lahko tožili Cinkarno in zgodba ne bi bila nič drugačna,« pravi Igor Karlovšek. Razsodba po njegovem sicer ne pomeni, da bodo bodoče podobne sodbe samodejno dobljene, se je pa vzpostavila pomembna sodna praksa, in sicer da »tožeče stranke ne morejo nositi dokaznega bremena, kdo jim je povzročil kolikšen del škode. Če dokažejo, da je škoda nastala zaradi onesnaževanja, velja solidarnostna odgovornost.« Sodišče je namreč določilo le celoten odškodninski znesek. Deleže odškodnine so morale tožene stranke uskladiti med seboj. Sicer bi sledila sodna izvršba.

Zdi se, da so prav vsi vpleteni zadovoljni, da se je zadeva vendarle končala. Onesnaževalci, ki so se zavedali, da bi odškodninski znesek s časom le še rasel, in kmetje, kolikor jih je razplet sploh dočakalo. »Veliko smo popuščali v teh letih,« pravi Igor Karlovšek. »Devet tožnikov je umrlo za rakom. Sprva smo zahtevali tudi povračilo negmotne škode zaradi izgube zdravja, a smo zahtevek potem zaradi hitrejše rešitve umaknili.« Tudi dvomilijonski znesek že vključuje popust. Če bi strogo upoštevali obrestne mere, bi bil precej bliže trem milijonom.

Kot pravi Karlovšek, imajo onesnaževalci pravzaprav veliko srečo, da je tožbo vložilo le 26 kmetov. Potencialnih upravičencev je bilo 430. »Če bi vsi tožili, bi danes lahko govorili o večdesetmilijonski odškodnini in bi lahko dolino kar zaprli.« Je pa izjemno jezen na državo in njene nadzorne institucije, saj jim pripisuje največjo odgovornost. »Termoelektrarna Trbovlje je v tistem obdobju količino onesnaževanja iz državnega soglasja redno presegala za 50-krat. V vsaki drugi državi bi jo inšpekcija zaprla.«