Intervju / Dr. Darko Suvin, filozof
Dr. Darko Suvin (1930, Zagreb) se je večino akademske kariere ukvarjal s književnostjo, predvsem z dramskim teatrom in žanrom znanstvene fantastike. Poučeval je na univerzah v Zagrebu, Massachusettsu in Indiani, pa na McGillovi univerzi v Montrealu, kjer je postal zaslužni profesor in član Kanadske akademije znanosti in umetnosti.
Napisal je množico knjig o utopijah in znanstveni fantastiki, primerjalni književnosti, dramaturgiji, preučeval je nemškega dramatika Brechta. Jugoslavijo je zaradi spora na zagrebški fakulteti zapustil leta 1967. Danes živi v italijanski Lucci, s primerjalno književnostjo se ukvarja manj kot nekdaj. Zadnja leta se je vrnil v čas odraščanja, ko je bil skojevec, piše in predava o politični filozofiji, o tem, kje smo, kam gremo, piše o upanju.
Zanj je levica še vedno edina šibka sila, ki lahko reši svet, vse druge možnosti so po njegovem samomorilske. Ali kakor je napisal v uvodu v zbirko esejev o politični epistemologiji odrešitve, ki je izšla v Sloveniji: »Prav mogoče je, da bo prevladala ena izmed možnih različic hudega civilizacijskega zloma: sprememba družbene dominacije v smeri mešanice različnih despotskih oblik, ki se zatekajo k odkritemu nasilju uveljavitve primitivne akumulacije kapitala v svetu, ki je vse bolj osiromašen vseh virov razen poceni človeškega zasužnjevanja.« Darko Suvin je pred tedni obiskal Ljubljano in v Mestnem gledališču ljubljanskem predstavil knjigo esejev o Bertoltu Brechtu, Inštitut za delavske študije pa je pripravil njegovo predavanje na temo Samoupravljanje v SFRJ in nauki o plebejski samovladi.
V zadnjih esejih ste izrazito pesimistični, EU primerjate z zadnjimi dnevi rimskega imperija. Zakaj naj bi se bližal konec ureditve sveta, kot ga poznamo danes?
Samo poglejte okoli sebe, pa boste videli. Zlom civilizacije? Morda. Videli bomo, kaj se bo zgodilo v prihodnjih desetletjih, lahko se tudi motim, a stanje s temi razmerji družbene moči lahko traja še desetletje ali dve, potem bo sledil civilizacijski zlom. Pesimist je sicer hkrati vedno skriti optimist, prav pesimist je tisti, ki ničesar ne počne, pade v depresijo, konča v norišnici. Sam sem drugačen, morda res pišem pesimistično, a še vedno je v mojem pisanju nekaj smisla, upanja, če želite.