Med prezirom in privlačnostjo

V Kinodvoru v Ljubljani je na ogled film Ko imaš 17 let, francoskega režiserja Andréja Téchinéja, ki je nastal v sodelovanju s soscenaristko in režiserko Céline Sciamma (Pobalinka, Banda punc). Film ponudi pogled na odraščanje dveh mladostnikov, ki skušata razumeti in obvladati svoja čustva, vasica na jugu Francije pa postane psihološka pokrajina odnosa, ki burno niha med prezirom in privlačnostjo.

V središču zgodbe je Damien, razvajen sedemnajstletnik, ki z materjo zdravnico živi v vojaški bazi na jugu Francije, medtem ko je oče na misiji. Sošolci ga zbadajo zaradi njegove mehkužnosti, saj ima rad Rimbauda in matematiko. Največji nasilnež med njimi pa je Tom, posvojenec z bližnje kmetije. Med fantoma že ob prvem srečanju vznikne divje, telesno sovraštvo. Toda ko mora Tomova mati nenadoma v bolnišnico, se Damienova prijazno ponudi, da bosta Toma medtem sprejela pod svojo streho. Napetost med najstnikoma postaja iz trenutka v trenutek bolj naelektrena ...

"Vedel sem, da bo film spregovoril o dveh mladostnikih, zato je bila izbira Céline nemudoma na dlani. S filmi Vodne lilije, Pobalinka in Banda punc se je kot edina francoska filmarka lotila odraščanja iz resnično sveže perspektive. Začela sva z idejo odnosa med tremi osebami, med materjo, ki nama je predstavljala pomemben lik, in dvema najstnikoma, ki v času treh semestrov šolskega leta odkrijeta in raziskujeta svoje strasti. Vodilo naju je le eno: telesnost zgodbe. Kako napisati karseda fizičen film, v katerem bi sleherni prizor predstavljal trenutek akcije, kjer so liki nenehno v pozoru in reagirajo, ne da bi razumeli, kaj se jim dogaja, ne da bi vedeli, kako naj se odzovejo, še zlasti pa, kako naj svoje občutenje izrazijo z besedami. Tom in Damien svojih čustev nikakor nista smela izražati na način, kot bi to storila odrasla oseba," je zapisal André Téchiné, režiser in soscenarist.

"Po Bandi punc si nisem mislila, da bom še kdaj posnela film na temo odraščanja. Toda še vedno rada govorim o tej temi. Andréjev predlog mi je ponudil priložnost, da nadaljujem pogovor o njej, ne da bi morala nadaljevati svoje filme v isti smeri. Kot scenaristki mi je bilo v resničen izziv tudi sodelovanje z režiserjem, ki se svojih zgodb loteva s takšno ambicioznostjo. Njegove filme sem odkrila že zgodaj. Močno so zaznamovali moje srečanje z avtorskim filmom. Že v Vodnih lilijah sem se želela izogniti upodabljanju likov, ki se zavedajo, kdo so, in to na ves glas sporočajo svetu. Hotela sem ujeti tisti trenutek, ko želja iz drobovja preplavi srce, a zavest pri tem komaj oplazi. Z Andréjem sva bila tu res na isti valovni dolžini. Oba sva si želela posneti skrajno telesen film, pravi Céline Sciamma, soscenaristka.

André Téchiné velja za enega ključnih predstavnikov tako imenovane druge generacije francoskih filmskih kritikov, zbranih okrog revije Cahiers du cinéma, ki so kritiško pero na neki točki zamenjali za režijski stolček. Prvo generacijo seveda predstavljajo Truffaut, Godard, Chabrol, Rohmer, Rivette, ustvarjalci legendarnega francoskega novega vala. Taisti novi val se je konec šestdesetih let počasi podrejal ekonomskemu diktatu tradicionalnega francoskega filma in šele po bučnejši revoluciji francoskega javnega življenja v letu 1968 so se v sedemdesetih pojavili novi avtorji kot nekakšni direktni novovalovski nasledniki: to so bili zlasti Jean Eustache, Philippe Garrel in André Téchiné. Tem filmarjem je ostal mit, moč nekega gibanja, ki je ustvarilo imaginarij, univerzum gibov, drže teles, glasov in pogledov, specifiko nove govorice in teže besede. To tradicijo Téchiné v svojih celovečercih (od prvenca iz leta 1969 pa do danes jih je posnel že preko dvajset) nadgradi z zgolj sebi lastno lirično radovednostjo za kar najbolj subtilne odtenke medčloveških odnosov, ki se jih loteva na izrazito nesentimentalen, pa vendarle topel in razumevajoč način.

fZXRC9em2gw