Posili me!

V romunskem filmu Nezakonito (Adrian Sitaru) se na nedeljskem kosilu zbere relativno velika družina Anghelescu. Ata, mama in štirje otroci, ki niso več ravno otroci. Vsi so že odrasli – dvojčka, Saša (Alina Grigore) in Romeo (Robi Urs), sta pri dobrih dvajsetih še vedno doma. Logično. A tudi to, da je ta romunska družina tako velika, je logično.

Ko se posedejo za mizo, začnejo najprej kramljati o vsem mogočem, o banalnih rečeh, kot je vreme, in globokih rečeh, kot je Platon, precej neobvezno, bolj ali manj spontano, družinsko srečanje pač, rutinsko in predvidljivo, že stokrat videno in doživeto, potem pa se zgodi nekaj povsem nepredvidljivega – starejša hči začne drezati v očeta, Viktorja (Adrian Titieni), porodničarja, češ da se okrog šušlja, da je nekoč, še v času komunizma, tajno kolaboriral s Ceaușescujevim režimom ter ovajal, prijavljal ženske, ki so splavljale ali pa skušale splaviti.

Nicolae Ceaușescu je, kot veste, v svoji dolgi karieri izčrpal vse nianse nacionalizma, vse nianse policijske države, vse nianse represije, vse nianse korupcije, vse nianse propagandne mašine, vse nianse kulta osebnosti, vse nianse idolizacije in vse nianse diktatorske paranoje. Zgradil je bulvar bulvarjev in predsedniško palačo predsedniških palač. In da bi po kitajskem zgledu povečal število Romunov (in zagotovil “normalno demografsko rast”, kot je rekel), je prepovedal in kriminaliziral splave, ločitve, prešuštvo, homoseksualnost in kontracepcijo, vključno s kondomi, kar je oglaševal s sloganom: “Fetus je last države!” Splav je treba prepovedati, da nas bo več in da bo Romunija lahko odplačala dolgove! Nacionalna sperma ni smela iti v nič. To je neizogibno pripeljalo do množice porodnih katastrof, detomorov, samomorov, zapuščenih otrok, sirot, debilov, epidemije aidsa, trgovine z otroki in ilegalnih “obešalniških” splavov, ki so pokončali 9.000 žensk. Kdor ni imel otrok, pa je plačal “celibatni davek”. Materinstvo so označili za “smisel ženskega življenja”, naloga žensk je bila, da rojevajo otroke (tiste, ki so jih rodile več, kot je bilo predpisano, so odlikovali), zato so jih strogo nadzorovali in ginekološko neprestano pregledovali (tudi na delovnih mestih), vse to – s prepovedjo splava vred – pa je znanstveno utemeljevala Ceaușescujeva žena Elena, ki je imela le štiri razrede osnovne šole. Ko je prišlo do znanosti, je bila res božji otrok.

Oče Viktor ne zanika, da je ovajal in prijavljal ženske, ki so splavljale ali pa skušale splaviti, toda ovajal ni zato, pravi, ker bi se strinjal s Ceaușescujem, temveč zato, ker se ne strinja s splavom. Splavu nasprotuje, ker je umor. Pika. Če se ne strinja s splavom, še ne pomeni, da ima prav. Kaj pa zakonodaja – mar ni le sledil tedanji zakonodaji? Že, toda to zakonodajo si je izmislil diktator, sekularni teokrat, ki je bil država in papež v eni osebi, perverzno obsedeni z obvladovanjem ženske, njenega telesa in reprodukcije. Očetovo sprenevedanje, da njegovih otrok ne bi bilo, če ne bi nasprotoval splavu, pa je itak le tipični produkt fundamentalističnega prepričanja, da ženske splavljajo za šport, tako rekoč konceptualno.

Nič, spoštovanje človeškega življenja, na katerega tako sveto prisega krščanska desnica in ki je itak moški privilegij (moški naj bo avanturist, lovec, podjetnik, ženska naj bo doma, v kletki, paralizirana s stalnim rojevanjem ipd.), postane nespoštovanje ženskega življenja. Naravi dajejo prednost pred družbo (splav ni “naraven”, istospolno ni “naravna”, samske ženske niso “naravne”, priseljenci niso “naravni”), s čimer družbi vsiljujejo moralo narave. Bog, ki je Abrahamu ukazal, naj ubije svojega sina, bi imel o tem ločeno mnenje.

A to še ni vse: kot se izkaže, Saša in Romi nista le brat in sestra, temveč tudi ljubimca. Ja, zaljubljena sta – totalno. Ja, dajeta se dol – pred našimi očmi. In ja, živita v tajnem incestu – orgazmičnem. A tudi to še ni vse: kot se namreč izkaže, je Saša zanosila – z bratom. Kaj zdaj, Božji otroci? Kje je zdaj vaš Jezus? Celo stari porniči (res pravi eurotrash), ki jih odbito reciklira in rekombinira francoski film Ultraseks je izginil! (Nicolas Charlet & Bruno Lavaine), stari japonski “porno romani” (studia Nikkatsu), ki so imeli predpisane štiri sekse na uro in ki jih parodira Vlažna punca v vetru (Akihiko Shiota), in božanska kozmična vagina, ki jo v Potovanju časa, gemištu National Geographica, Koyaanisqatsija in Da Vincijeve šifre, presenetljivo naivno slavi Terrence Malick (zakaj ni nas zapustil?), kažejo do ženske več spoštovanja kot Božji otroci. A po drugi strani: če hočete videti največja hita prokreativne norosti, potem si poglejte dansko kafkovsko grotesko Možje in kokoši (Anders Thomas Jensen), ki ne pušča nobenega dvoma, da je bil doktor Moreau proti splavu.

Vprašanje splava je kompleksno. Navsezadnje: tako kot ženske, ki so proti splavu, splavljajo, ženske, ki so za splav, rojevajo. Fundamentalisti bodo rekli: zagovorniki splava vedno najdejo skrajne, ekstremne, absurdne primere, s katerimi argumentirajo splav! Čakajte, da vidijo nemški film 24 tednov (Anne Zohra Berrached): njihove molitve bi ob dilemah zakoncev, ki izvesta, da se jima bo rodil otrok s hudim Downovim sindromom, zvenele res nestrokovno. In tu je problem: krščanski desnici se zdi kompleksnost vedno ekstremna in absurdna. Svet je vendarle enostaven: črno-bel. Splav je zlo – življenje je čudež.

Romunski film Nezakonito, ki nadaljuje tam, kjer je pred skoraj desetimi leti končal romunski film 4 meseci, 3 tedni, 2 dneva, ni pridiga, temveč test, ki skuša publiko spraviti v zadrego, v nelagodje. Ali bolje rečeno: Nezakonito je test za filmsko publiko, za publiko, ki so jo ustvarili in senzibilizirali filmi. Ne pozabite: prav filmi so bili tisti, ki so objektivirali in marginalizirali ženske. Prav filmi so bili fetišisti in seksisti. Prav filmi so jih disciplinirali. Prav filmi so privilegirali moške in moški pogled. Prav filmi so vse poenostavljali. Prav v filmih so ženske vedno izgubljale referendume. Ironično, toda Nezakonito je film, ki pravi: življenje ni film! Včasih je happy end rojstvo. Včasih je happy end splav.

Ko ljubezni ni več

Razlog več, da Nezakonito ne bo edini zrelostni test med več kot stotimi filmi na Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu (LIFFe), ki se bo letos – med 9. in 20. novembrom, jasno, pod taktirko Simona Popka – odvrtel tako rekoč po vsej Sloveniji, od matičnega Cankarjeva do ljubljanskega Kinodvora, mariborskega Koloseja, novomeškega Anton Podbevšek Teatra in celjskega Mestnega kina Metropol.

Francoski film Ona, ki ga je posnel Paul Verhoeven, znan po Robocopu in Popolnem spominu, še bolj pa po Prvinskem nagonu, je recimo tak test. Začne se z brutalnim posilstvom: maskirani moški ponoči skoči v stanovanje in posili Michèle, ki jo igra Isabelle Huppert. Ko je posili zbeži, Michèle pa ne začne kričati ali klicati policije, temveč le vse, kar se je med posilstvom razbilo in razsulo, pridno in zgledno pospravi in počisti. Potem se okopa. Sperma se prelevi v mehurčke. Življenje gre dalje. Kot da se ni nič zgodilo.

In to se ni zgodilo prvič. Niti zadnjič. Michèle, brezobzirna producentka nasilnih računalniških igric, je ločenka s travmatično preteklostjo, fuka s prijateljičinim možem, sinovo nosečo zaročenko prezira, svojo mater pa stiska, kot da je njena hči. Michèle je feministka. Ja, film – “komedija posilstva” – je grotesken, obešenjaški. Kot bi rekel Edmund Kean, britanski gledališki igralec z začetka 19. stoletja: “Dying is easy, comedy is hard.” Umirati je lahko – komedija je ta, ki je težka.

Toda mučno in nelagodno vprašanje, ali je Michèle le ženska, ki uživa v viktimizaciji (kot ona študentka v Petdesetih odtenkih sive), dobi še mučnejši in nelagodnejši odgovor, ko jo prijatelji, ki jim po nekaj posilstvih pove, kaj se dogaja, vprašajo, zakaj ne reagira: “Kaj pa naj?” In življenje gre dalje. Svojemu ljubimcu ga zdrka v koš za smeti. Kaj pa naj? Kar velja tudi za publiko, ki tu ne ve, kdaj se lahko smeje in kdaj ne.

Ni ga čez nelagodje “osvobojene”, “kultivirane” in “civilizirane” družbe, v kateri je seksistični dictum, ki uči, da ženska sama išče, da se sama nastavlja, da je sama kriva ipd., preživel. Ni ga čez družbo, ki daje posilstvu digniteto seksa, seksu pa fantazijski okvir “stockholmskega sindroma”. Ni ga čez nelagodje družbe, ki žensko posiljuje, obenem pa se dela, kot da se ni nič zgodilo. In ni ga čez nelagodje družbe, ki žensko prepričuje, da se mora poročiti s tistim, ki jo je posilil.

Slik te nelagodne družbe – in kapitalizma kot posilstva – bo kar mrgolelo. Romunska Matura (Cristian Mungiu) se začne s poskusom posilstva gimnazijke (Maria Drăguş), kar njenega očeta (Adrian Titieni, spet) utrdi v prepričanju, da je najbolje, če punca odide na Zahod, nje pa ne, kot da bi videla film Ona. V poljskem filmu 11 minut (Jerzy Skolimowski), ki bo odprl LIFFe, spolno izsiljevanje – filmski režiser v hotelu nadleguje igralko – sproži verižno reakcijo, ki se konča z apokaliptičnim kaosom, upočasnjenim pozdravom civilizaciji, ki uživa v estetiki svojega samouničenja, svojega “nujnega ubijanja”.

Srbska Vlažnost (Nikola Ljuca) se začne s seksom: Mina (Tamara Krcunović) se soparno žge z mlajšim moškim. Ko je konec, odkoraka na letališče, kjer pričaka Petra (Miloš Timotijević), svojega moža, petičnega in ošabnega beograjskega parvenija, ki se vrne s poslovnega potovanja. Toda ko Mina potem skrivnostno izgine, se Petar dela, kot da se ni nič zgodilo. Ko ga prijatelji in znanci vprašajo, kje je Mina, odvrne, da ni mogla priti, da je zadržana, da je zbolela in podobno. Vse je okej. Kot da bi hotel reči: tudi ko ženska je, je itak tako, kot da je ni! Toda to, da je izginila, ga tudi žre in deprimira: ker je njegova posest. Njegov dobiček. Njegova dividenda. Ne more kar izginiti. To bi bil konec “perfektnega” življenja.

V Dobri ženi, režiserskem debiju Mirjane Karanović, si Milena (Mirjana Karanović), zvesta žena, nostalgično ogleduje stare družinske videokasete, a ne bi smela biti tako sentimentalna: ne, te kasete ne pokažejo, da jo mož (Boris Isaković) vara, kot to v Prihodnosti (Mia Hansen-Løve) filozofsko spozna Isabelle Huppert, ampak da je med vojno zagrešil strašne vojne zločine. “Perfektno” življenje je za žensko le past. Da je moško življenje nespoštovanje ženskega življenja, potrjuje tudi hrvaški film Z druge strani (Zrinko Ogresta), v katerem Hrvatico srednjih let (Ksenija Marinković) nenadoma po telefonu pokliče njen mož (Lazar Ristovski), srbski vojni zločinec, ki se po dvajsetih letih vrne iz Haaga. In potem še enkrat in spet in znova, toda njegovi izrazi ljubezni in intimnosti kmalu zvenijo kot perverzni “nočni klici”, kot spolno nadlegovanje in zalezovanje. Ali pa je to že posilstvo?

Čakajte, da vidite konec. In čakajte, da vidite konec francoskega Bremena bolečine (Nicole Garcia), v katerem lahko “preveč” neodvisna ženska (Marion Cotillard) izbira le med umobolnico in možem, ki ji ga predpišejo (kot zdravilo na recept), ali pa začetek francoske Osebne stilistke (Olivier Assayas), v kateri ima dizajnerska spiritualistka (Kristen Stewart) občutek, da jo njen pokojni brat-dvojček vleče nazaj v maternico, ali pa konec ameriškega filma Loving (Jeff Nichols), v katerem belcu (Joel Edgerton) rasni zakoni predpisujejo le belko (zakaj bi Bog belce in črnce ločil, če bi hotel, da se poročajo, pravi sodnik, očitno božji otrok), ali pa začetek libanonske Dovoljene ljubezni (Assad Fouladkar), v kateri žena možu išče dodatno ženo, ali pa konec korejske Služkinje (Park Chan-wook), v kateri sleparski mačo ne računa, da bi ga lahko ženska prevarala z “dodatno” žensko, ali pa začetek francoskega filma Ostati pokončen (Alain Guiraudie), v katerem samohranilka rodi otroka, ki potem v samohranilca prelevi moškega, kar naj bi odnos med spoloma spravilo, poravnalo in izenačilo, toda v francoskem filmu Ko ljubezni ni več (Joachim Lafosse) za najboljše izenačenje poskrbi pravna država: zakoncema (Cédric Kahn & Bérénice Bejo), ki se le še psujeta in ki ne vzdržita več skupaj, sodišče določi, kako bosta od zdaj naprej živela.

Sodišče določi, kako bo od zdaj izgledalo njuno družinsko življenje. Še sreča: v Lafossovih Belih vitezih, ki jih bo prav tako zavrtel LIFFe, si nevladniki, ki delujejo v Afriki, “novo” življenje afriških otrok predstavljajo kot Božji otroci (pošljejo jih pač v posvojitev tistim, ki si otroke “res” želijo in zaslužijo), v prejšnjem Lafossovem filmu, Najinih otrocih, pa je ženska, ki ni več vzdržala asimilacijskih sil patriarhalne družbe, svoje otroke preprosto pobila. Patriarhat ima ženske le za imigrantke, zato ni čudno, da ga doživljajo kot posilstvo.

Splav je v ustavi, posilstvo ne. Igralka (Taraneh Alidoosti) v iranskem Trgovskem potniku (Asghar Farhadi) ponoči odpre vrata neznancu, ki jo posili – mislila je, da je njen mož. Saj. Ko je hardcore feministka Andrea Dworkin pred leti oznanila, da je seks v patriarhalni družbi posilstvo, so se vsi le smehljali, toda smeh vas bo minil, ko bo Pesem somraka (Terence Davies) to dokazala: ženska (Daniela Nardini), ki je obsojena na rojevanje otrok, lahko seks doživlja le kot posilstvo. Nič “svetega” ali “čudežnega” ni v tej prokreaciji, le teror. Njena strašna reakcija pa kaže, da je skrbno prebrala Hardyjev roman Jude – za Lafossove Najine otroke je bila še malce prezgodnja.

Nočne ptice

Ljubezen je tako zašla, da se ljudje selijo le še iz kletke v kletko, boste rekli, ko boste videli film Ko ljubezni ni več, pa vendar ne boste mogli mimo vprašanja: zakaj zakonca v tem filmu ne vzdržita več skupaj? Kaj ju tako trga in cefra? Kaj ju žene v tak bes? Neposrednega odgovora sicer ne boste dobili, toda že to, da je ona zelo pri denarju, on pa ne, je namig, da je razredni boj nekaj, čemur se ne more več izogniti niti družina niti ljubezen. Ljubezen je razredna reč. Zamenjal jo je robotski algoritem, pred katerim v dokuju Glej in se čudi svari Werner Herzog. Internet je bil ustvarjen za ljudi, ki si zaupajo, a je podlegel kapitalizmu, ki je bil ustvarjen za ljudi, ki si ne zaupajo.

V nemškem filmu Toni Erdmann (Maren Ade) je Ines (Sandra Hüller), poslovna svetovalka, odvisnica od kapitalizma, ki z “mesijanskim” korporativnim žargonom razmetava tako kot zglancani, sladki, robotski, aseptični investitorji v avstrijski Zmagoviti kombinaciji (Daniel Hoesl), svojemu očetu (Peter Simonischek) tako odtujena, da gre mimo njega, ko ga zagleda. Kapitalizem jo je prelevil v brezčutni in brezosebni algoritem, v grimaso prostega trga. Da so psihološki stroški kapitalizma previsoki, v Nočnih pticah (Tom Ford) občuti Susan (Amy Adams), agonična lastnica elitne galerije, ki ima tega, da je del finančne elite, preprosto dovolj, v kanadskem filmu Boris brez Beatrice (Denis Côté) pa to izkusi žena brezdušnega tovarnarja, ki jo zgrabi tako huda depresija, da bi lahko iztirila kapitalizem.

Celo sami kapitalisti očitno obupavajo nad kapitalizmom, da o proletarcih in njihovih otrocih niti ne govorimo: v brazilskem filmu Nisem tvoj sin (Anna Muylaert) transvestitski gimnazijec (Naomi Nero) ugotovi, da njegova proletarska mati v resnici ni njegova biološka mati in da je bil kmalu po rojstvu ukraden, toda bogastvo, ki mu ga nudi njegova prava – hudo elitna, privilegirana – družina, se mu zdi tako nesmiselno kot prokreativnost, s katerim kapitalizem posiljuje in regulira družbo.

A le kaj ne bi vsi skupaj obupavali nad kapitalizmom: ženske izginjajo (Neznanka, brata Dardenne), družine izginjajo (Srhljivo, Kiyoshi Kurosawa). Ljudje iščejo ponovne stike, kot da jim je kapitalizem intimo, srečo in ljubezen prepovedal (Po nevihti, Hirokazu Kore-eda), ali pa so le še filmski statisti, kar je obenem tudi edini trenutek, ko njihovo življenje lahko postane film (Moja divja noč, Alex de la Iglesia).

Ljudje izgubljajo bitko s kapitalom, a ne brez boja, zato ni čudno, da se finski boksar, čisti amater, v Najsrečnejšem dnevu Ollija Mäkija (Juho Kuosmanen) spopade z ameriškim profijem, čistim morilskim strojem (a to je kljub temu njegov “najsrečnejši dan”), da čilski poet Pablo Neruda (Luis Gnecco) v filmu Neruda (Pablo Larraín) tako beži pred dekadentno fašizacijo kapitalizma, da britanski proletarec v filmu Jaz, Daniel Blake (Ken Loach) ugotovi, da je socialna pomoč le še izgovor za odsotnost socialne pomoči (in socialne države), da so mali ljudje vedno bodisi tik pred izgubo doma (Aquarius, Kleber Mendonça Filho) ali zemlje (Psi, Bogdan Mirică) in da film Za vsako ceno (David Mackenzie) izgleda le kot ekranizacija znanega Brechtovega retoričnega vprašanja: Kaj je rop banke v primerjavi z ustanovitvijo banke? Teksaškima bratoma (Chris Pine & Ben Foster), ki jima banka grozi z zaplembo ranča, namreč ne preostane drugega, kot da oropata banko – in to ne le eno. To je njuna verzija crowdfundinga. To je njun odgovor na vprašanje, ali je dolg odplačljiv. Kaj je rop banke v primerjavi z bankami, ki zaplenjajo domove?

V britanskem Končnem obračunu (Ben Wheatley) se zapuščeno skladišče – logistično srce kapitalizma – po spodletelem poslu prelevi v non-stop klavnico, vojno cono, ground zero kapitalizma, v Nočnih razgledih (Bertrand Bonello) pa francoski “teroristi” – brezciljni, radikalizirani desperadosi, ki hočejo razstreliti Pariz, sopotniki Čehinje (Machalina Olszanska), ki v filmu Jaz, Olga Hepnarova (Petr Kazda & Tomás Weinreb) s tovornjakom zgazi množico nič hudega slutečih pešcev (nič, še eno posilstvo sproži apokalipso) – obtičijo v nakupovalnem centru, drugem logističnem srcu kapitalizma. Svoji k svojim.

Da je kapital res nekaj “mrtvega”, potrjuje argentinski Klan (Pablo Trapero), v katerem povsem normalna, zelo tradicionalna družina skrivaj ugrablja ljudi, pobere odkupnino, ugrabljence pa potem mirno pobije, kot da je človeško življenje zadnji prosti trg, ki je še ostal, zadnji odcep pred kanibalizmom, ki v filmih Neonski demon (Nicolas Winding Refn), Surovo (Julia Ducournau) in Mirni zaliv (Bruno Dumont) postane modus vivendi.

Rdeča želva

Od sveta je ostal le še nemočni pogled skozi represivno okno policijskega tovornjaka, v katerega – v egipčanskem Spopadu (Mohamed Diab) – zbašejo akterje “arabske pomladi”. Zunaj je revolucija, zunaj vre, zunaj nastaja zgodovina – oni pa so znotraj, optično in kognitivno hendikepirani, tako da ničesar ne vidijo. In mi tudi ne, ker se pač ves film odvrti v tistem tovornjaku. Ja, film nam hoče reči: nimate pojma, kaj se dogaja! Življenje ni “čudež”, temveč le še zmes klavstrofobije in paranoje.

In romunski film Sieranevada (Cristi Puiu), v katerem se v velikem stanovanju zbere velika družina, ki se pripravlja na pogreb, nima o tem nobenih iluzij: vsi pogrevajo le stare trače in stare teorije zarote. “Informiraj se,” sikne družinski konspirolog, ki mu nese od Svetovnega trgovinskega centra do Fukušime: “Vse je na internetu!” Od zgodovine so ostali le še trači, teorije zarote in nostalgija – vzdihi, da je bilo pod komunizmom bolje kot danes, pod kapitalizmom.

Brodolomec, ki v animiranem filmu Rdeča želva (Michael Dudok de Wit), testu naše zrelosti, obtiči na samotnem otočku, ne ve, kaj zamuja. Ne, ni kot Robinson Crusoe, ki mora izumiti kapitalizem, da bi preživel. Upa pa, da se bo premaknil, a se ne more. Počuti se kot ljudje v kapitalizmu – upajo, da se bodo premaknili, a se ne morejo. Kot da so obtičali na samotnem otoku.

Nujnih 13 na letošnjem Liffu

Jaz, Daniel Blake, Ken Loach 
Konec socialne države

Manchester By the sea, Kenneth Lonergan 
Pogreb vedno spremeni preteklost

Neonski Demon, Nicolas Winding Refn 
Pravljice žrejo svoje otroke

Neruda, Pablo Larrain 
Čilski poet kot Jean Valjean

Nezakonito, Adrian Sitaru 
Slačenje družine, ki je videla hudiča

Nočne ptice, Tom Ford 
Film gleda knjigo, ki gleda film

Ona, Paul Verhoeven 
Neznosna lahkost posilstva

Rdeča želva, Michael Dudok de Wit 
Ljubezenska zgodba stoletja

Služkinja, Park Chan-wook 
Nevarna razmerja po korejsko

Toni Erdmann, Maren Ade 
Boj proti odvisnosti od kapitalizma

Trgovski potnik, Asghar Farhadi 
Branje Arthurja Millerja v Teheranu

Vlažnost, Nikola Ljuca 
Ni je več po srbsko

Za vsako ceno, David Mackenzie 
Dolg je vedno neodplačljiv