Dogodki / Na polno

Legendarni, vplivni newyorški noise rockerji so že tretjič v zadnjih petih letih nastopili v Kinu Šiška. In tokrat niso bili nič bistveno drugačni kot prvič. Na prvi pogled bi jih lahko umestili v tisto malce nepotrebno kategorijo bendov, ki jih domači organizatorji na račun stare slave in priljubljenosti pri tukajšnjemu občinstvu radi povabijo večkrat. Ne glede na to, v kakšni formi so. A če je bilo pred prvim »povratnim« nastopom Swansov še nekaj dvomov, so ti zdaj povsem zbledeli. Zasedba se je predstavila v izvrstni kondiciji, zato ni presenetljivo, da so še enkrat zlahka napolnili veliko dvorano KŠ. Morda tudi zato, ker so tokrat menda res zadnjič nastopili v sedanji postavi, Michael Gira je namreč že napovedal, da bo Swanse naprej peljal z novimi sodelavci. A pri Giraju se nikoli ne ve. Vsekakor se je bilo koncerta pametneje udežiti kot pozneje obžalovati neudeležbo, že zato, ker so bili znova izjemni.

Da so se vrnitve lotili zelo resno, je bilo jasno že ob izidu prvega povratnega albuma leta 2010, s katerim so prekinili štirinajstletno albumsko pavzo. Bojda naj bi Gira skladbe za ta album sprva napisal za svojo vmesno zasedbo Angels of Light, toda plošča je že nakazala zametke tega, kar so »novi« Swansi kmalu začeli početi na odrih. Tej novi (koncertni) podobi se je zasedba še bolj približala z drugim povratnim albumom, nato pa je z naslednjima dvema spet dala vedeti, da so Swansi eno na plošči, nekaj drugega pa na koncertih. Ko ti s počasnimi rifi in hrupom v živo pretresejo drobovje, ni težko razumeti, zakaj takšne izkušnje ne morejo ponoviti v studiu. Da bi razumeli, zakaj so postali eden izmed najbolj opevanih in cenjenih bendov iz osemdesetih in devetdesetih, jih je preprosto treba doživeti v živo.

Dejansko so se že pojavili v rahlo spremenjeni postavi, saj je Thora Harrisa letos zamenjal klaviaturist Paul Walfisch. Koliko je to vplivalo na bolj kaotičen in hrupen zvok, ni povsem jasno, a bilo je očitno, da je zasedba še vedno v izvrstni formi. Mogočen, naplasten, hipnotičen zvočni tok, iz katerega pronicajo bodisi počasni, doomovski ali pa že skoraj klasični metalski rifi, je polno dvorano za dve uri in štirideset minut tako rekoč prikoval na tla. In če si pohvale za vztrajnost zasluži publika, to z nekajkratno potenco še bolj velja za člane zasedbe, od katerih sta vsaj dva že vstopila v šesto desetletje življenja. Ob dejstvu, da bodo samo na aktualni turneji ta ritual ponavljali vsak večer do sredine decembra, v resnici ne bo nič nenavadnega, če se bo izkazalo, da gre res za poslovilno turnejo. Kakorkoli že, Gira bo skoraj zagotovo koncertiral naprej. Prav tako nihče ne dvomi, da se bodo koncerti morebitne nove postave vtisnili v trajen spomin, tudi če se jih bodo lotili v akustični različici. Gira ima preprosto preveč spoštljiv odnos do zapuščine Swansow, da bi se stvari loteval polovičarsko.