Cepiti ali ne cepiti?

Leta 2008 je na waldorfski šoli v Salzburgu za ošpicami zbolelo 400 otrok. Manjša epidemija je lahko izbruhnila, ker delež otrok, cepljenih proti nalezljivim boleznim, v teh zasebnih šolah dosega kvečjemu 50 odstotkov. To tudi še zdaleč ni bil edini primer v Evropi, le Sloveniji najbližji. Pri nas sicer veljajo precej strožja pravila za cepljenje kot v Avstriji in večini drugih evropskih držav, saj je cepljenje proti nekaterim boleznim obvezno, a delež necepljenih otrok se vendarle počasi povečuje. Kakšna je odgovornost staršev za takšne odločitve? Kakšna je njihova odgovornost do javnega zdravja?

Zdravje je resna stvar. Javno zdravje pa še bolj in zanj smo soodgovorni vsi. Gre za tako pomembno dobrino, da je ravnanje zoper njo (lahko) kazensko sankcionirano. Sem sodi tudi cepljenje oziroma obvezno cepljenje proti najbolj nevarnim in nalezljivim boleznim oziroma neupoštevanje te obveznosti. Kazni za neupoštevanje te javnozdravstvene zapovedi znašajo o 41 do 1000 evrov in se načeloma lahko izrekajo, dokler obveznost ni izpolnjena. Kazenski zakonik pa pod določenimi pogoji za to ravnanje predvideva celo zapor do enega leta.

Vendar je družba zapovedi in prepovedi ter s tem omejenosti svobodne izbire lahko krivična do marsikoga. To lepo pokaže neki drug primer s področja zdravja – reproduktivno zdravje oziroma pravica do splava in posledice pretiranega omejevanja te pravice. Na prvi pogled se zdi, da bi enak argument lahko uporabili glede obveznosti staršev, da cepijo otroke oziroma glede odsotnosti svobodne izbire pri tem. Toda med enim in drugim vprašanjem je bistvena razlika, pri cepljenju je prisotna dodatna razsežnost javnega zdravja, ki je pri reproduktivnem zdravju ni. S cepljenjem posameznik res naredi nekaj zase, a se deloma vedno tudi žrtvuje za druge, za skupnost, za javno zdravje.

Dr. Damijan Korošec s pravne fakultete v Ljubljani, predavatelj predmeta Medicinsko kazensko pravo in sodna medicina, pojasnjuje, da je specifika cepljenja za tistih nekaj res nevarnih in nalezljivih bolezni v tem, da je cepljenje smiselno edino, »če zavaruje človeštvo, prebivalstvo oziroma določene segmente prebivalstva, torej ne samo enega posameznega človeka, ampak tudi druge, da od njega naprej ne zbolijo, to je tako imenovana precepljenost prebivalstva. Tu je ta dejavnik koristi drugih. V tem smislu se tisti, ki se cepi, deloma nujno v omejenem pomenu besede žrtvuje za druge.« Seveda, dodaja Korošec, je lahko cepljenje opravljeno zgolj s spoštovanjem v mednarodnem pravu splošno sprejetega »temeljnega načela primarnosti človeškega bitja. To določa, da pacientu, torej človeku z zdravstvenimi ukrepi ne smeš na noben način škodovati samo zato, da bi koristil drugemu.« Cepljenja, ki bi koristilo zgolj drugim, ne pa pacientu samemu, ne sme biti.

S cepljenjem posameznik res naredi nekaj zase, a se deloma vedno tudi žrtvuje za druge, za skupnost, za javno zdravje.

V Sloveniji je cepljenje (pri otrocih) obvezno za devet bolezni, neupoštevanje te obveznosti pa je prekršek in je kaznivo. Zdravstveni inšpektorat lahko staršem, ki otrok ne želijo cepiti, izreče denarno kazen. Vendar inšpektorji zadnja leta vsako leto izrečejo manj kazni, čeprav se število necepljenih otrok počasi povečuje, s tem pa tudi število prijav, ki jih na inšpektorat zoper uporne starše podajo zdravniki. Leta 2013 so na inšpektoratu prejeli 370 prijav in izrekli 39 denarnih kazni. Lani so prejeli že 460 prijav, izrekli pa so zgolj deset kazni.

Liberalizacijo na tem področju je že spomladi leta 2012 napovedal tedanji minister za zdravje Tomaž Gantar, točneje, napovedal je spremembo zakona o nalezljivih boleznih, s katero bi sankcije zaradi izogibanja obveznemu cepljenju odpravili. S tem bi obvezno cepljenje de facto postalo prostovoljno, saj za neupoštevanje obveznosti ne bi bile več predvidene kazni. A vlada Janeza Janše, v kateri je ministroval Gantar, je kmalu za tem razpadla. Potem je sicer v novi vladi pod vodstvom Alenke Bratušek spet prevzel resor Gantar, a zgolj za kratek čas … Nova, Cerarjeva vlada tudi po polovici mandata ni pripravila sprememb, ki so se nekoč napovedovale. Letos, pravijo, so se pri načrtovanju sprejemanja zakonov osredotočili na tiste, »ki so pomembni za izvajanje strateškega dokumenta ministrstva ’Resolucija o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2016–2025’. Tako sprememba zakona o nalezljivih boleznih ni predvidena kot prioritetna.« Dodajajo, da se je pri zakonu o nalezljivih boleznih pokazala predvsem potreba po ureditvi postopka opustitve cepljenja iz medicinskih razlogov, ki je administrativno okoren. V ta namen potekajo aktivnosti za pripravo izhodišč sprememb zakona. Pri pripravi pa želijo doseči »javnozdravstveni cilj, da se področje cepljenja uredi na tak način, da se bo v državi še naprej zagotavljal visok delež cepljenih proti posameznim nalezljivim boleznim, hkrati s tem pa želimo odpraviti okorne administrativne postopke«.

Poleg tega cilja je po njihovem mnenju pomemben še eden, zagotoviti »še večjo informiranost staršev o pojavu in bremenu nalezljivih bolezni, predvsem tistih, ki jih lahko uspešno preprečimo s cepljenjem, in tudi povečati delež cepljenih v nekaterih predelih Slovenije, kjer je ta že nizka oziroma prenizka«. Temu naj bi bilo namenjeno prizadevanje za izboljšanje in krepitev komunikacije s strokovno in laično javnostjo, ki poteka predvsem v sklopu raziskovalnega projekta Obvladovanje nalezljivih bolezni s cepljenjem: kdo so dvomljivci in nasprotniki cepljenja ter kako z njimi komunicirati?, ki ga izvaja Nacionalni inštitut za javno zdravje.

V Sloveniji dolga leta ni bilo nobene resnejše epidemije katere od najbolj nevarnih nalezljivih bolezni. Pred dvema letoma smo doživeli mini epidemijo ošpic, zbolelo je 38 ljudi, od tega pet otrok. Večina odraslih je bila cepljena, od otrok nobeden. To je dokaz, da je cepljenje oziroma precepljenost učinkovita, a hkrati gre tudi za razmere, v katerih se krepijo pozivi k liberalizaciji področja, saj se zdi, da se potreba po cepljenju manjša. Glavni namen cepljenja naj bi vendarle bil konec cepljenja, ko bi bila posamezna bolezen dokončno izkoreninjena. Večina držav Evropske unije ima recimo cepljenje v celoti prostovoljno, imajo pa zato tudi nekaj več težav z epidemijami nekaterih nalezljivih bolezni. Tudi omenjeni primer se je v Sloveniji zgodil, ker je okužena oseba okužbo »prinesla« iz tujine.

Liberalizacija obveznega cepljenja otrok oziroma uvedba prostovoljnega cepljenja ni v načrtu te vlade.

To, da se krepi liberalnejši pogled na posameznikovo odločitev, ali se bo pustil cepiti, oziroma pozivi, da tega ne bomo več represivno uveljavljali, lahko v prihodnje s seboj prinesejo težave, opozarja Korošec: »Ne govorimo kar o vseh boleznih, le o nekaj najnevarnejših, ki so zelo nalezljive, smrtonosne oziroma težko ozdravljive ali sploh neozdravljive, saj zoper njih pogosto ni zares uporabnih zdravil. Zato je politično dvorezni meč, ali represijo s tega področja res popolnoma umakniti ali ne.« Kazenski zakonik pozna kaznivo dejanje prenašanja nalezljivih bolezni. Po tem členu je bila v zadnjih 20 letih vložena le ena obtožnica zoper dve osebi, obe sta bili nazadnje tudi obsojeni, pa še v tem primeru ni šlo za kaznivo dejanje, ki bi bilo posledica kršitve obveznosti cepljenja. Ta inkriminacija bi, kar se tiče cepljenja, prišla v poštev le, če se kdo ni cepil zavedajoč se, da lahko tako razširi nalezljivo bolezen, in bi se potem bolezen tako, prek njega, dejansko razširila. »Naklep mora biti podan tako, da se oseba zaveda, da krši predpise v obliki javnozdravstvene zapovedi in jih hoče kršiti. Recimo, da dobi odločbo, da se mora cepiti ali da mora v karanteno, in tega ne spoštuje, potem pa se okužba razširi na druge ljudi,« pojasnjuje Korošec.

A neuporaba inkriminacije in zahtevno dokazovanje tega kaznivega dejanja po njegovem mnenju ne pomeni, da v zakoniku zapisana norma ni aktualna. »V zakoniku smo recimo dolgo imeli zapisano kaznivo dejanje nevestnega pregledovanja mesa za prehrano kot mrtvo inkriminacijo, potem pa je izbruhnila bolezen BSE in v hipu je bila to zelo zelo aktualna inkriminacija. Nekatere latentne inkriminacije so narejene za izjemne primere, ko utegnejo priti v poštev, in ti primeri se bodo slej ko prej zgodili. Statistični argument o smiselnosti inkriminacije tu ne pride v poštev. Bolezni so vedno nove in presenetljive. Zato je po mojem mnenju del represije kar smiseln. Sploh kar se tiče karantene. Ljudje se karantene navadno ne držijo, to pa je lahko resno neposredno splošno smrtno nevarno.« Kazenskopravna ureditev v Sloveniji, pojasnjuje Korošec, je zelo stara, stabilna in primerljiva z ureditvami v drugih državah in je glede na to, kakšne bolezni se lahko pojavijo, smiselna: »Če se precepljenost zmanjša, lahko nastanejo hude posledice za veliko ljudi. Kazensko pravo ima druge cilje kot prekrškovno pravo. V poštev pride le za resne primere ogrožanja javnega zdravja.« In ko je resno ogroženo javno zdravje, v resnici ni pomembno, kako so se bolezni, zaradi katerih je cepljenje potrebno, razvile in koliko jih je »naravnega« izvora, koliko pa delo človeških rok. Prav tako ne, da je cepljenje vsaj toliko v korist otrok oziroma ljudi kot v korist farmacevtskega lobija. Odgovor na nobeno od teh vprašanj namreč ne reši težav, če izbruhne epidemija. Kazensko pravo in globe zaradi storitve prekrška, ki za zdaj ostajajo, pa tudi ne. Kot navadno se bo zavedanje o pomembnosti dobrine, kakršna je javno zdravje, verjetno vzpostavilo šele kot posledica ogroženosti tega.