Zakaj je oglaševanje slovenskih povojnih pobojev v Evropi obsojeno na večni neuspeh
Kaj se je v Evropi dogajalo takoj po II. svetovni vojni
V Sinzigu so morali nemški ujetniki po koncu vojne še vedno bivati v luknjah, skopanih v zemljo / Vse fotografije so iz knjige Keith Lowe, Podivjana celina
© Modrijan založba, d. o. o., 2014
Spomnite se, kako je slovenska desnica pred nekaj leti oznanila, da ima zdaj pa res vsega dovolj in da bo evropski in svetovni javnosti povedala, kaj se je v Sloveniji dogajalo takoj po II. svetovni vojni – da bo torej Bruslju in Londonu in Parizu in Washingtonu razkrila povojne poboje. Čas je, da svet izve resnico! Lahko da so prvaki desnice to potem tudi storili. Morda. Težko je reči, kajti kakšnega viharja nismo zaznali. Viharja? Nehajte: v resnici nismo zaznali ničesar. Nobenega odziva. Čudno, boste rekli: povojni poboji so velika zgodba! To bi moralo odmevati! Odgovor na vprašanje, zakaj se Evropa in svet ob »resnici« nista in ne bi stresla in zakaj povojni poboji niso in ne bi postali globalni »škandal«, dobite v knjigi Podivjana celina (Savage Continent, 2012), ki je – v prevodu Brede Biščak – izšla tudi pri nas in v kateri britanski zgodovinar Keith Lowe opisuje, kaj se je v Evropi dogajalo takoj po II. svetovni vojni. Zgodba o Evropi takoj po vojni »ni zgodba o obnovi in rehabilitaciji«, ampak »zgodba o poti v anarhijo«