Maša za partizane

Za kaj so umirali partizani med drugo svetovno vojno? Pater Bogdan Knavs pravi, da so umirali za ideal pravične družbe in za slovenski jezik. »Poleg ljubezni do slovenskega jezika in želje po pravičnejši družbi so naši padli nosili v sebi tudi ideal tovarištva in prijateljstva. Bili so sposobni tvegati življenje drug za drugega, in kot vemo, so ga mnogi tudi izgubili. Želeli so si, da bi njihovo srce bilo svobodno, da bi lahko ustvarili resnično prijateljstvo, družine in da bi se porajalo novo življenje,« je dejal med letošnjo mašo za partizane.

Knavsova maša za partizane v ljubljanski Šiški je bila tokrat že tradicionalna. Prvič jo je daroval leta 2013 na Sveti gori. Rimskokatoliška cerkev (RKC) je nato patra, ki je tedaj med drugim od njenega vodstva zahteval, da prevzame odgovornost za finančni zlom, premestila v Ljubljano, kjer po novem moli za partizane.

Odziv je dober. Letošnje maše so se udeležili številni svojci padlih in člani borčevskih organizacij. Med drugimi Franc Sever, poveljnik Zidanškove in Šlandrove brigade, in Albin Pibernik, najmlajši udeleženec t. i. Igmanskega marša iz januarja 1942.

Čeprav naj bi, kot je povedal Knavs, maše za padle partizane kdaj pa kdaj darovali tudi drugi duhovniki po Sloveniji, »saj je maša za umrle del našega poslanstva,« pa so takšni dogodki še vedno redkost. Knavs se je za mašo odločil med drugim tudi zato, ker »moramo prebijati zidove v svojih glavah, saj svet ni črno-bel,« razlaga. Videti je, da mu s tem res uspeva. Še leta 2013 so predvsem v stranki SDS svarili, »da v ozadju ni morda spet nov desant starih paradržavnih struktur na cerkev, saj je znano, da omenjene strukture tudi na prefinjen način uničujejo cerkev od znotraj,« so zapisali, Janez Janša pa je takratno mašo pospremil s ciničnimi zapisi na Twitterju. Letošnji dogodek je minil brez večjih javnih polemik.

Knavsova želja, da maše za padle partizane ne bi bile nič posebnega, se torej počasi uresničuje. »Gremo naprej, novim zmagam naproti,« nam je še zaželel ob koncu pogovora.