Naslednja je Francija

»Moderni ancien régime je zgolj komedijant svetovnega reda, katerega resnični junaki so umrli. Zgodovina je temeljita in gre skozi številne faze, ko nese staro podobo h grobu. Zadnja faza svetovnozgodovinske podobe je njena komedija.« — K. Marx, H kritiki Heglove Filozofije prava, Uvod

Je izvolitev Donalda Trumpa za predsednika Združenih držav Amerike šok? Streznitev? Se je zgodilo nemogoče? V resnici nič od tega. Izvolitev Trumpa je bila vse prej nujna, neizbežna – ta nujnost in neizbežnost sta se postopoma gradili, rasli in se krepili. K volilnemu izidu je kajpada prispevalo nezadovoljstvo večine ameriškega prebivalstva nad establišmentom, nad politično elito, ki tako v Ameriki kot drugod po svetu prodaja sprego demokratične folkloristike in dereguliranega finančnega kapitalizma kot najboljši možni politični svet. Seveda je ta velika pripoved že nekaj desetletij preživeta. Hillary Clinton je – tako kot toliko desnosredinskih (tj. konservativnih in socialdemokratskih) politikov – v tem pogledu utelešenje političnega cinizma, ki je dokončno razjaril množice: neoliberalna politična elita se več kot jasno zaveda, da se je njena ideološka pravljica izpela, a se kljub temu pretvarja, da še naprej vanjo verjame in da se lahko stvari vsaj še za en mandat nadaljujejo tako kot doslej. Pa se je le zgodilo to, čemur se v angleščini lepo reče rude awakening, grobo, a tudi nesramno, vulgarno prebujenje, v podobi politika, ki to grobost in vulgarnost najbolje uteleša in čigar politični program ne vsebuje niti ene same razumne ideje.