Veličastni šarlatan

Ne, ta teden v oddaji Tednik nismo slišali nobene nove skladbe Igorja Pirkoviča, le nekaj starih in novih posnetkov Tomaža Domicelja v prispevku, ki je nosil naslov Slovenskega naroda sin. Pirkovič obožuje slovenstvo, nacionalka narodno-zabavno glasbo in te dni že s ponosom napovedujejo nov posnetek koncerta Prifarskih muzikantov, ki sploh še ni nastal, saj je koncert napovedan za konec meseca, posvečen pa bo, seveda, 25-letnici Slovenije.

In medtem ko nestrpno čakamo sveže posnetke prifarskega Mitje, se je na nacionalki odvil Charlatan Magnifique, nepričakovano simpatičen dokumentarec v dveh delih o človeku, ki si je v svoji karieri rekel vse, kar si o njem verjetno mislijo pravi Slovenci, vmes na Evrovizijo poslal tri moške, ki se oblačijo v ženske, in na sploh, se zdi, naredil vse, da ga ne bi nikoli povabili v Slovenski pozdrav.

Kaj si mislite o Magnificovi glasbi, je za potrebe dokumentarca morda celo nepomembno, čeprav smo pripravljeni do konca vztrajati pri tem, da je avtor najboljše božične skladbe vseh časov; ne samo zato, ker za spolne odnose uporabi izraz »Satana iz tebe ven sem gnal«, ampak ker so to bogoskrunstvo spremljale citre Mihe Dovžana. A pustimo sentimentalnost, ta pač pride z ločitvijo. Glavni prispevek dokumentarca je v današnjih časih to, da prisega na povsem nasprotne vrednote od tistih, ki nam jih prodajajo omenjeni prifarci, Pirkovič, petkovi Modrijani in nedeljski Roman Končar v seriji Princ na belem konju.

Magnifico z vsem kičem in brki iz nemških porničev razume, da skromnost ni v tem, da zatrjuješ, da ves čas delaš, da si vse ustvaril sam, a da hkrati vsega tega ne bi bilo brez prave narodne zavednosti. Skromnost je v tem, da mirno priznaš, da si notorično lena oseba, ki nima glasbene izobrazbe, ki svoje nastopajoče na koncertih izbira po njihovi motoriki, torej kot da bi sestavljal ekipo za mali nogomet, in oseba, ki mora v krvi vzdrževati pravo raven »srbina« in »jagenjčka«. Seveda je tudi podcenjevanje samega sebe svojevrstna poza, a po ogledu nove serije Romana Končarja se nam zdi vedno bolj potrebna.

Serija Princ na belem konju je videti, kot da so jo snemali tik po osamosvojitvi, času, v katerem je obtičal Končar. V Princu na belem konju, kjer Končarjeva televizijska družina podeduje posest v Lipici, poslušamo o groznem odnosu države do Lipice, o tem, da ga kopanje luknje spominja na »našo bivšo državo: en gara, trije ga pa bulijo«, vmes pa moramo prenašati še zmrdovanje nad ženskami, obsedenost z moškim potomcem in porazno igro, ki temelji na tem, da mož in žena ves čas ponižujeta drug drugega.

Da ne omenjamo bizarnih zapletov. V nedeljo je učitelj jahanja padel s konja, a ga v lokalni bolnišnici niso mogli rešiti. Zdravnik jim predlaga, da ga odpeljejo na operacijo v Švico, ki stane 35 tisoč evrov. K sreči je družina v svojem vikendu na Krasu ravno našla originalno delo Vena Pilona, ki ga v enem dnevu prodajo in učitelja pošljejo na operacijo. Ko dobijo sporočilo, da je operacija uspela, se mož in žena spogledata in ugotovita: »Bog je.« Škoda, da ni tudi talenta. Ali pa samokritike.