Priseljenci proti priseljencem?

Nestrpni mediji in politiki znova igrajo na karto čustev državljanov. Tokrat je na vrsti Velenje. Tamkajšnjega župana Bojana Kontiča naj bi bil državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve Boštjan Šefic obvestil, da si pristojne službe v tej občini ogledujejo objekt, ki bi bil primeren za nastanitev 150 migrantov. Z novico so se pod članki na spletu in na forumu portala Velenje.com razmnožili ksenofobni napadi na prihajajoče azilante, ki jih Velenjčani med drugim pošiljajo nazaj domov, od koder so prišli. Presenetljivo to prihaja iz ust nekaterih krajanov mesta, ki je v petdesetih letih, še v času socializma, nastalo z naseljevanjem delavcev iz republik nekdanje Jugoslavije.

Podoben odpor zoper namestitev migrantov se je kazal in se kaže tudi drugod po Sloveniji, v Črnomlju, Šenčurju, Kidričevem, Logatcu … A Logatec je danes, ko se je prvotni strah že davno polegel, lahko Velenju in drugim za zgled.

Te dni je tam, v tamkajšnji knjižnici, na ogled razstava risb in slik prosilcev za azil iz Azilnega doma Logatec. »Čas v azilnem domu teče drugače, se upočasni, včasih se pa kar ustavi in stoji. Čeprav se spremenijo okoliščine življenja, so osnovne potrebe, želje in sanje človeškega bitja iste kot povsod: imeti dom in varnost, vedeti, da so vaši otroci dobro, biti igriv in se zabavati. Umetnost je varen prostor, ne le zato, ker nam omogoča, da se izražamo drugače kot samo z besedami ali celo v pomanjkanju skupnega jezika, vendar pa se je izkazala tudi kot orodje in forum, kjer se ljudje srečujejo v nemirnih časih in je zaradi tega mogoče v teh dneh še pomembnejša,« so v predstavitvi zapisali organizatorji razstave.

Direktor Knjižnice Logatec Gregor Erjavec pravi, da se je strah večinoma razblinil, ker se begunci mirno vključujejo v življenje kraja, krajani pa se zdaj zavedajo, da ne gre za »kriminalce« ali »teroriste«. Tudi otroci beguncev, ki obiskujejo osnovno šolo, so po njegovem mnenju lepo sprejeti, odziv na razstavo je bil pozitiven. Zanimivo je, da je na številnih razstavljenih risbah podoba srca ali pa hiše, kar bi si lahko razlagali kot potrebo po domu, varnosti, ljubezni, nekaj pa jih prikazuje tudi žalost. »Knjižnice so že načelno odprte vsem, in to ne glede na raso, veroizpoved, status. V knjižnico vabimo tudi otroke beguncev na različne otroške prireditve in delavnice, kajti le tako jim lahko damo možnost vključevanja, prebivalcem kraja pa zagotovimo izkušnjo, da so to samo človeška bitja, ki si prav tako kot mi želijo mirnega življenja, prihodnosti,« pojasnjuje Gregor Erjavec.

Ena od organizatork razstave Fanni Somlyai prihaja iz Madžarske. Povedala je, da so jo pri postavljanju razstave presenetile žive barve, ki so jih uporabljali otroci, kar si je pojasnila s tem, da imajo kljub neprijetnemu položaju, v katerem so, upanje. »Ena od risb pa se mi je še posebej vtisnila v spomin. Gre za majhno risbico, narisano z zgolj dvema barvicama, ki pa je zelo ekspresivna. Na njej so ženske, moški in otroci v velikem čolnu, obdanem z morskimi psi. Kar je še posebej zanimivo, je pogled na dogajanje, saj je prikazano od zgoraj, kot da gledamo iz ptičje perspektive in letimo nad narisanim. Ženske, ki so jo narisale, ne govorijo angleško, kljub temu pa smo vsi takoj razumeli, kaj so želele povedati,« pojasnjuje Fanni Somlyai, ki je naredila tudi končni izbor risb, s katerimi so zdaj okrašeni zidovi knjižnice v Logatcu. Velenjčani, vabljeni!